Danes sem ogorčen, da živim v državi, kjer aroganca, ošabnost in laž, zmerjanje in prezir brizgajo iz oblastniških tvitov, kjer srd in žolč, blato in gnoj padajo po vsem in vsakomur, ki se ne udinja zaukazani ideologiji, strankarsko predpisani obliki verovanja, čaščenja in domoljubja, po vsakem, ki se ne pokorava vdano gospodarju.
Nezmožni misliti vključujočo prihodnost
Jezen sem, ker živim v državi, kjer se rušijo prostori solidarnosti in uničujejo stvaritve alternativne umetnosti, v državi, kjer se ne gradijo knjižnice in bolnišnice, ampak lažni miti, in kjer cveti ohola, samovšečna samohvala. Ker živim v idejno shirani državi, kjer si zasluge za prelomne zgodovinske dogodke lastijo ljudje, ki jim manjka človeškosti, spoštovanja do drugih in drugega, ki svojo navidezno veličino gradijo na izključevanju in manipulaciji ter hkratnem pozabljanju in ignoriranju zasluge, ali pa stiske, drugega. In so ob tem nezmožni misliti vključujočo, vzdržno, človeka, okolja in rastlin ter živali vredno prihodnost, ki bi črpala iz znanja in preteklih spoznanj ter dosežkov. Namesto tega mojo, tvojo, našo sedanjost in prihodnost določajo ne samo z ukinjanjem svobode za vse, z zavračanjem neukročene ustvarjalnosti in spodkopavanjem avtonomije znanosti, ampak tudi z maličenjem preteklosti. Z pozabljanjem zgodovine in brisanjem spomina na antifašistični in socialistični odpor med drugo svetovno vojno, ki je agrarno, polindustrializirano, izkoriščano periferijo postavil na svetovni zemljevid vsaj v političnem in kulturnem smislu. In zato ne razumem, zakaj ugledna institucija objavi izjavo, v kateri nuji boja za socialne pravice in svoboščine odreka legitimnost in jo reducira na teror, hkrati pa soodgovornosti za medvojno nasilje tiho odveže vrhove takratne posvetne ter cerkvene oblasti, katere predstavniki so bíli neizprosen boj proti judovsko-komunistični zalegi (kako znano to zveni), predstavnik slednje pa danes ateiste in drugoverce pojmuje za nemoralne manjljudi.
Hkrati trenutna oblast v svoji avtomitomaniji pozablja na dolga osemdeseta leta prejšnjega stoletja in tudi na desetletja pred tem. Pozablja na čas, ko so vznikala in se razvijala družbena gibanja, mirovniki, zeleni, borke in borci za pravice spolnih in drugih manjšin. Ti so, nenazadnje, tista ključna prvina in vse bolj pozabljana vsebina dogodkov tistega časa, katerih posledica in rezultat je bila tudi osamosvojitev ter pred tem družbene spremembe, na valu katerih so osamosvojiteljisti šele lahko zajadrali. Ta gibanja oziroma njihovi akterke in akterji so živeli v domnevno totalitarni državi. A vendarle v državi, ki je, vsaj deklarativno in pragmatično, če ne zmeraj dejansko, znala, zmogla in želela misliti in premišljevati sebe in ljudi ter s tem svojo prihodnost. V državi, ki je bila vsem zablodam navkljub vsaj idejno obrnjena v prihodnost in iskanje skupnega dobrega.
Sram me je, da živim v državi, kjer bodo 30-letnico samostojnosti oznanjali zvonovi, topovi in izbrani ideološki frendi, ob tem pa bodo načrtno prezrti in za oblastniško ogrado potisnjeni preostali glasovi navadnih ljudi, znanstvenic, publicistov, mislecev, glasbenic, gledališčnikov, aktivistk, ki so leta svojega delovanja, osebnega in profesionalnega angažmaja ali pač samo življenja posvetili demokratizaciji, odpiranju družbe in izboljševanju sveta. Skupaj z njimi so za ograde pahnjeni tudi državljani in državljanke, ki jih takrat še ni bilo, a so, otroci tistega časa, naša sedanjost in prihodnost.
Groza me je, na koncu, da živim v državi, kjer se sredi grozda kriz – pandemija in podnebna kriza, katerima se bosta kmalu pridružili vsaj še ekonomska ter psihosocialna kriza – ukvarjamo s kulturnim in ideološkim bojem vladajočih proti množici drugih ter se tako vračamo k najbolj brezobzirni in brezidejni in brezperspektivni domačijskosti, ki jo poganja nazadnjaška trumpistična retorika »Najprej mi!«. Ta boleče očitna, sama nase ponosna in absolutna odsotnost vsakršne povezujoče ideje, kaj šele politike, pač spregleda dejstvo, da se ne pandemije ne podnebne krize ne da rešiti z zapiranjem v retronacionalistično idejno avtarkijo, da se ju ne da misliti in reševati z žalitvami, očitki, izključevanjem drugačnih pogledov, kakor se tudi psihosocialne krize ne da (ne sme!) reševati z oboroževanjem vojske ali prebivalstva, ampak z vzpostavljanjem varnostnih mehanizmov in mrež. Šokantno je, in povedno, da sredi resne krize (ki je pokazala tudi to, da toliko nesposobnega kadra na vodilne položaje sočasno še ni naplavilo v celotni zgodovini civilizacije), ki zares terja planetarni odgovor, dogovor in delovanje, odgovorni za vodenje družbe, izvoljeni za snovanje prihodnosti in udejanjanje rešitev, temelj svojega delovanje opirajo na ubijanje dialoga, razgradnjo pravne države, pervertiranje ustave in zakonodaje, lažno domoljubje, prezir do okolja, izključevanje in demonizacijo vsakršne alternative ... na željo, preprosto, po uničenju nasprotnika.
Nujen boj za redemokratizacijo družbe
Na videz nedolžen primer, ključnik #30letdomoljubja, mahoma delegitimira in vehementno izniči vrsto drugih oblik domoljubja, ljubezni in pripadnosti, ki imajo morda drug svetovnonazorski predznak, ki so iz drugega časa ali pa nagovarjajo ljudi drugače kot tisti, ki menijo, da se je zgodovina začela pred 30 leti. Spet nekateri vsega tega niti ne zaznajo in ne prepoznajo. Morda zgolj ne zmorejo. Ali, kar je huje, nočejo prepoznati. Iz dneva v dan; od preboja dna do zmeraj novega preboja dna. Tako kažejo prezir do zapuščine osvobodilnih gibanj, gibanj za človekove pravice, stoletnih teženj po svobodi in nenazadnje do družbenopolitične ureditve, kakršno smo si nekoč upali želeti izoblikovati.
Boj za svobodo pred 80 leti je bil zgodovinska nuja in domoljubna dolžnost; boj za demokratizacijo pred 30 leti prav tako. In prav tako je danes nujen boj za redemokratizacijo družbe in politike, za rehabilitacijo spoštljivega dialoga ter za vključujoče iskanje planetarnih rešitev, če ne zaradi drugega, pa zato, da se bomo še naprej lahko šli zgodovino in zgodovine, razvoj, znanost in kulturo, solidarnost in sobivanje in, ja, tudi domoljubje.
Od svojih prednikov, ki so se med drugo vojno borili za svoje preživetje in našo prihodnost, sem privzel nekatere temeljne življenjske vrednote in poglede… antifašizem, pravičnost, internacionalizem, spoštovanje drugih in drugačemislečih doma in v tujini, narava, rastline in živali, Triglav, Soča, Trenta, Bohinj, slovensko morje in obala, Istra, naša zgodovina, film, glasba, literatura od tu in tam, od blizu in daleč.
Moj dom je planet Zemlja in to je moje domoljubje.
MARTIN POGAČAR, ZRC SAZU, Inštitut za kulturne in spominske študije