»Baba naj zdrži tudi, če na njej drva sekajo.« Ali: »Če je pridna žena, je stava dobljena.« In še: »Žena je vražja mreža.« Tako in drugače seksistični so že slovenski ljudski pregovori in rekla. Seksistične opazke in humor pa niso zgolj sestavni del našega ljudskega izročila, temveč elementi družbenega ozračja, tako obvezni, da so pogosto spregledani ali zanemarjeni.
Ker so tisti, ki na tovrstno diskriminacijo opozarjajo, v očeh drugih največkrat resnobni prenapeteži, so mogoče (javne) izjave, kot na primer: »Naj se nekdo vpraša, kakšen seks-lajf ima tale Metka Tekavčič. Takšna ženska simbolno kastrira moškega že na daleč!« In tudi: »Madžarska vlada podpira seksizem? Koncept seksizma je ideološki konstrukt feministične ideologije.« Vrhunec pa je ponudil kar predsednik države Borut Pahor, ko je za maturantkami vpil: »Dajmo, miška mala…«
Z(a)bosti seksizem
Zaradi nezainteresiranosti za diskriminacijo in sovražen odnos do žensk, ki ga prakticirajo tako moški kot ženske, od leta 2013 Rdeče zore, ki organizira tudi istoimenski mednarodni feministični in kvirovski festival, skupaj s spletnim portalom spol.si podeljuje bodečo nežo, nagrado za najbolj seksistično izjavo leta.
Kot opozarja članica kolektiva Danaja Grešak, seksistične izjave v javnem diskurzu le malokrat doživijo refleksijo: »Z neodzivnostjo in molkom le apatično sprejemamo nestrpnost, ki je v zadnjem letu dobila krila.« Bodeča neža, za katero nominacije (na spletnem naslovu http://bodeca-neza.spol.si/) sprejemajo še danes, »javnega napada, poniževanja, žaljenja, pokroviteljstva in diskriminacije na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete ne tolerira, ampak nastavlja ogledalo tem, ki izkoriščajo javni prostor za širjenje nestrpnosti.«
Sociologinja Milica Antić Gaber je prepričana, da smo Slovenci glede diskriminacije na podlagi spola preveč tolerantni ali ravnodušni. »O tovrstni diskriminaciji se premalo govori in ker se premalo govori, je videti, kot da je ni. Tisti, ki jo doživljajo, o njej težko spregovorijo; tudi drugi jih prepričujejo, naj raje potrpijo, na ta način pa pravzaprav vzdržujemo stanje, v katerem se zdi diskriminacija sprejemljiva.« Žrtve seksizma so običajno tiste skupine, ki imajo najmanj družbene moči.
Koraki proti svobodni družbi
Bodeča neža predstavlja le kamenček v mozaiku feminističnih prizadevanj, ki so tesno zvezana z zagotavljanjem enakopravnega položaja za vse manjšine. Po zgledu nekaterih evropskih držav bi bilo v vrtce, osnovne in srednje šole smiselno vpeljati strukturirano spolno vzgojo, ki se ne bi osredotočala samo na heteronormativne spolne prakse. Iztok Šori, Anja Kocman in Ana Grobler iz Rdečih zor poudarjajo, da nekaj izobraževanj v šolah pri nas sicer obstaja, a niso poenotena in so odvisna od osebja na posameznih šolah.
»V veliki meri temeljijo na prostovoljskem delu in angažmaju nevladnih organizacij, država pa na tem področju naredi bolj malo. Tudi zdravstvena vzgoja, pod okriljem katere se izvede tudi spolna vzgoja, je zelo odvisna od osebe, ki jo predava. Znani so primeri, ko so bile predavateljice tarča jeznih konzervativnih staršev, ker so spregovorile o homoseksualnosti.« Nujno potrebno je torej sistematično ozaveščanje mlajših generacij in seznanjanje s pravicami, ki jih imajo.
