Sovražni govor ne sme imeti mesta v družbi

Svobodo posameznika bomo zagotavljali tako, da bomo, preden se bomo ob svojih dejanjih sklicevali na lastno svobodo, upoštevali svobodo drugega. Civilizacijske norme, ki smo jih izgradili skozi zgodovino, morajo omogočati svobodno življenje slehernega posameznika oziroma posameznice v določeni skupnosti. V nobenem trenutku ali situaciji si ne smemo privoščiti, da bi koga postavili v položaj manjvrednosti. Še najpogosteje to storimo ravno z besedami, ki jih, ko so izrečene, žal ne moremo vzeti nazaj.

Kot družba moramo imeti ničelno toleranco do vseh oblik nestrpnosti in sovražnega govora. Odgovornost za to moramo prevzeti vsi: kot posamezniki, v okviru nevladnih organizacij ter seveda kot država. V Sloveniji nimamo vzpostavljenega sistema oziroma vzvodov, ki bi učinkovito preprečevali pojavnost sovražnega govora, obenem pa tudi država kot regulator javnega prostora na tem področju naredi premalo oziroma nič. Sovražni govor se v Sloveniji, z vidika institucij pravne države, ne preganja, niti se s povečano problematiko ne ukvarja kakšen drug institucionalni podsistem. Še največ na tem področju naredimo nevladne organizacije, ki pa z aktivnostmi in kampanjami lahko predvsem ozaveščamo in opozarjamo. Boj proti sovražnemu govoru brez ustrezne podpore države ni mogoč in od nevladnega sektorja se ne more pričakovati, da ga bodo bile same.

V pravnem stališču Vrhovnega državnega tožilstva RS z dne 27. februarja 2013 je zapisano: »Sovražni govor je družbeni pojav, ki presega meje kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1.« Zato ni nujno, da vsaka zaznana oblika sovražnega govora, razširjanja predsodkov ali diskriminacije, čeprav protiustavna v smislu prvega odstavka 63. člena Ustave RS, (že) izpolnjuje pogoje za kazenski pregon. Spomnimo, da prvi odstavek 63. člena Ustave RS določa: »Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.« Seveda sta v ustavi zagotovljeni tudi že prej omenjena svoboda izražanja in svoboda tiska.

Ta nejasnost in odsotnost pravnih praks na področju preganjanja sovražnega govora nas je pripeljala v situacijo, ko je razprava o tem, kaj sovražni govor je in kaj ni, postala stvar interpretacije tega ali onega tabora ali skupine. Še največji eksces, ki je do neke mere celo poenotil te tabore in skupine, govorimo o pozivu k streljanju na slovenski državni meji, svojega epiloga ne bo doživel na sodišču. Takšno stanje že samo po sebi implicitno spodbuja sovražni govor, saj zanj nihče nikoli ne odgovarja. Ko pa je takšno stanje kombinirano z izrednim dogodkom (na primer begunsko in migrantsko krizo) in/ali še vedno težavnim ekonomsko-socialnim položajem precejšnjega števila ljudi v državi, pa dobimo situacijo, v kateri lahko že iskre sprožijo eksplozijo dejanj, ki bi za sodobno evropsko družbo, za kakršno se v Sloveniji imamo, morala biti nedopustna.

Državi zato predlagamo, da se področja preprečevanja sovražnega govora loti sistemsko, in sicer na treh nivojih:

1. Na področju sovražnega govora mora jasno začrtati kazenskopravno ureditev, pri čemer naj upošteva tako ustavno zagotovljene pravice kot tudi dolžnosti.

2. S celovitim pristopom naj poskrbi za izobraževanje in ozaveščanje otrok in mladih ter drugih družbenih skupin o sovražnem govoru in problemih, ki jih ta povzroča.

3. Nosilci javnih funkcij naj vsak pojav sovražnega govora jasno in glasno zavrnejo in obsodijo.

Pri vsem skupaj pa je treba izhajati iz dejstva, da sovražni govor ni problematičen ali prisoten samo v delu naše družbe. Sovražni govor in vse, kar iz njega izhaja, je problem celotne slovenske in tudi evropske družbe.