Nemški parlament gori
Berlin, 27. februarja, sp. Nocoj kmalu po 22. uri je nastal v poslopju nemškega parlamenta požar, ki se je z bliskovito naglico širil ter je v par minutah zajel skoraj ves glavni trakt. Predno so ogenj sploh opazili, je bila že vsa glavna kupola v plamenih. Vse berlinsko gasilstvo je bilo takoj alarmirano ter je nastopilo z vsem svojim orodjem. Po številnih ceveh so začeli sipati na ognjišče silne množine vode, vendar pa ob uri, ko to poročamo, ognja niso mogli niti omejiti in divja z vso silo razbesnelega elementa dalje. To daje povod govoricam, da je bil ogenj podtaknjen ter da so požigalci polili poslopje z bencinom ali kako drugo gorljivo snovjo.
Jutro, 28. februarja 1933
Preprečena komunistična revolucija v Nemčiji
Berlin, 27. februarja. Zadnji dogodki pričajo, da stoji Nemčija na pragu krvave meščanske vojne. Povsem naravno je, da izziva teror narodnih socijalistov, ki se poslužujejo sedaj, ko so na oblasti, še vse večjega nasilja, kakor prej, dokler so bili v opoziciji, reakcijo zlasti na levici. S prepovedjo socialnodemokratskih in komunističnih listov in politične agitacije v očigled skorajšnjih volitev se je napetost stopnjevala do vrhunca in je snoči prišla do izbruha na način, kakršnega še ne pozna politična zgodovina. Videč, da jim hočejo za vsako ceno onemogočiti dostop v državni zbor, so levičarski elementi snoči zažgali poslopje državnega zbora, ki je ob uri, ko to poročamo, še vedno v plamenih.(…)
Kdo je požigalec
V poslopju so celo našli enega izmed požigalcev. Ko je policija preiskala one prostore, ki so ostali od požara neprizadeti, je našla v neki sobi skritega za omaro neznanega mlajšega moškega brez suknje. Odvedli so ga takoj na policijo, kjer je izjavil, da se piše van der Lübbe. Pri njem so našli holandski potni list. Priznal je, da je zanetil požar ter je izjavil, da je zažgal celo svojo suknjo, da bi imel ogenj več netiva. Izpovedal je, da se je že popoldne vtihotapil v poslopje in čakal prilike, da zažge. Na telefonično vprašanje berlinske policije je amsterdamska policija potrdila, da je van der Lübbe znan komunistični agitator, ki so ga imele policijske oblasti na Holandskem že dolgo v evidenci.(…)
Slovenski narod, 28. februarja 1933
Splošna sodba pravi, da so požig parlamenta inscenirali hitlerjevci sami
Berlin, 28. februarja. AA. V krogih socialnih demokratov in skrajnih levičarjev izražajo dvome o točnosti uradnih navedb glede požiga parlamenta. Pri tem opozarjajo, da so se po Berlinu že več dni širili glasovi o pripravah nekakšnega atentata, za katerega se bo odgovornost zvalila na komuniste. To naj bi bilo znamenje za začetek obsežne policijske akcije proti obema levičarskima strankama. (...) Zato v levičarskih krogih odkrito govore, da je požar v državnem zboru delo agentov provokatorjev, najetih od hitlerjevcev.
Jutro, 1. marca 1933
Komunistični požigalec Hitlerjev provokator
Amsterdam, 2. marca. »Tribuna«, glasilo komunistov stranke na Nizozemskem, se obširno bavi s trditvami nemške vlade, da je požar v državnem zboru delo komunistov in da ga je zanetil nizozemski komunist van der Lübbe. List ugotavlja, da van der Lübbe že dolgo ni več član nizozemske komunistične stranke, ker je bil že pred dvema letoma iz stranke izključen. Pozneje je odpotoval v Nemčijo, kjer je bil v službi Adolfa Hitlerja, ki ga je uporabljal za provokatorja med komunisti. To vlogo so mu nadeli tudi sedaj, ko so hitlerjevci sami zažgali državni zbor in postavili nato v goreče poslopje dozdevnega komunista.(…)
Slovenski narod, 2. marca 1933
Požig nemškega parlamenta
Razen Nemcev menda na vsem božjem svetu ni naroda, ki bi si bil toliko domišljal na svojo politično zrelost, na svojo poudarjano rodoljubnost in na svojo namišljeno notranjo uravnovešenost. Ta zavest je tudi povzročala, da so Nemci s superiornim prezirom gledali na vse uredbe in politične trzavice drugih narodov in na te narode same kot na tolpe, ki se ne znajo obvladovati in vladati. Osobito južnjaški narodi, ko jih temperament in življenjska sila kaj rada udarita preko onih meja, ki so nemškemu meščanskemu filistru nekaj svetega, so bili stalno predmet nemškemu porogljivemu dovtipu. Oprti na zablode o rasni plemenitosti nemštva, so s tega svojega čisto subjektivnega vidika smatrali sebe za edino državotvorno pasmo in za edine od boga določene gospodarje sveta.(…)
Kakor vse kaže, doživlja ta ideologija o žlahtnosti nemške duhovnosti silovito krizo, iz katere se bo otel morda le nje neznaten del. V zadnjih petih letih se v Nemčiji v okrilju enega samega naroda in v mejah ene same države odigrava v podvojeni meri vse ono, kar so Nemci tako suvereno obsojali pri drugih narodih. Pokazalo se je, da toliko hvaljena nemška disciplina in rodoljubje ni bilo nič drugega nego – zopet moramo poseči po njihovi besedi – slavno znani »Kadavergehorsam«.(...)
Iz naroda pesnikov in mislecev – tudi ta dva epiteta so si Nemci nadeli sami – je postal narod profesionalnih volilcev, kajti Nemci že dobro leto ne delajo druge notranje politike, nego da hrume, šume in se pobijajo na volilnih shodih in obhodih, vmes pa po predsledkih nekaj mesecev disciplinirano pristopajo k volilnim žaram.(…)
Po hitlerjevcih zaneteni požar v parlamentu je kričeč simbol dejstva, da so hitlerjevci zanetili še nevarnejši požar v vsej Nemčiji.
Jutro, 2. marca 1933
