Evropa meja
Lani je hitrost ponovnega postavljanja meja prehitela vse procese pristopov v schengensko območje. Začelo se je z uvajanjem nadzora na mejah Avstrije, Slovenije, Madžarske ter Nemčije. Nato je sledila Francija. Za njo je na mejo z Dansko postavila policiste Švedska. Danska je vzpostavila mejni nadzor z Nemčijo. Za mejni režim se je odločila tudi Norveška. V torek, v senci napovedi francoskih oblasti, da bodo delno porušile begunsko taborišče v Calaisu, se je za mejno kontrolo odločila še Belgija na meji s Francijo.
Tam je v četrtek sodišče potrdilo odločitev francoskih lokalnih oblasti o odstranitvi južnega dela begunskega taborišča v Calaisu. Nevladna organizacija Help Charity je pred tem opozorila, da je v taborišču vsaj 440 otrok, 291 brez spremstva odraslih. Večina jih čaka na možnost, da bi dosegli Veliko Britanijo, kjer nanje čakajo sorodniki – nekateri so se jim pridružili in živijo z njimi v Calaisu, dokler njihovi primeri ne doživijo epiloga na sodišču. Odvetniki organizacije Citizens UK so potrdili petdeset primerov beguncev v Calaisu, ki imajo sorodnike v Veliki Britaniji in pravico do združitve z njimi. Pred njimi je še vsaj tristo podobnih primerov. Prav boj teh odvetnikov na britanskih sodiščih je januarja omogočil, da so štirje sirski begunci iz Calaisa lahko legalno odšli v Veliko Britanijo. Francoska vlada pa je medtem omogočila, da lokalne oblasti izrečejo visoke kazni za hojo ob avtocesti – kazen, ki je specifično uperjena proti beguncem in njihovim obupnim poskusom pretihotapiti se v Veliko Britanijo. Oblasti v Calaisu hojo ob avtocesti kaznujejo s 7500 evri in do šest mesecev zaporne kazni.
Evropske države tarnajo, da je treba število beguncev močno zmanjšati, četudi jih je Evropo doslej doseglo nekajkrat manj, kot je beguncev v sosednjih državah njihovih domovin, ki so v vojni. Članice EU so prepričane, da bo zaostrovanje zakonov ljudi odvrnilo od Evrope, a pri tem pozabljajo, da ti ljudje bežijo iz vojn in popolnega uničenja. Edini način, da ne bodo več bežali v Evropo, je, če bodo politiki cel kontinent spremenili v bojišče in bodo ljudje začeli bežati iz Evrope.
Pomoč, ki naj odvrne
Nemčija je v sredo v Afganistan deportirala 125 beguncev, ki jim je ob izstopu iz letala v Kabulu stisnila v roke finančno spodbudo za »prostovoljno vrnitev« – do 500 evrov. V Berlinu je notranji minister Thomas de Maiziere razložil, da bo to pomembno prispevalo k ponovni izgradnji Afganistana: »Pomembno je, da Nemčija pomaga ljudem, da si pomagajo sami.« Prisilnih potnikov na letalu pa ni nihče vprašal, ali bodo denar porabili za gradnjo domov, ki so vse pogosteje tarča talibanskih napadov, ali za financiranje ponovne poti iskanja varnosti in boljšega življenja.
V Nemčiji je parlament potrdil nov amandma k azilni zakonodaji. Na zahtevo finančnega ministrstva bodo finančno pomoč beguncem zmanjšali za delež, ki je potreben za financiranje integracijskih učnih ur – te so bile doslej financirane neposredno iz proračuna, ki je imel lani rekorden proračunski presežek. Zakonska novela tudi vsem, ki jim je bila podeljena subsidiarna zaščita, preprečuje, da bi prvi dve leti lahko zaprosili za združitev z družino. Nasprotniki nove zakonodaje so v torek protestirali v Berlinu, a glede na razmerje političnih sil je uveljavitev nove zakonodaje tako rekoč gotovo dejstvo. Ob tem se napadi na begunce in prosilce za azil po Nemčiji stopnjujejo, naj gre za požige ali zastraševanje otrok in odraslih. Po letu 2014, ko so oblasti po uradnih podatkih obravnavale 199 tovrstnih napadov, je lani število napadov rasističnih skupin na azilne centre poskočilo na 924; število napadov na posamezne begunce je poskočilo za šestkrat, število požigov za petnajstkrat.
Konec januarja je v javnost prišel tudi dokument evropske komisije, ki želi pomoč mednarodnih prostovoljcev, humanitarcev in lokalnih prebivalcev na grških otokih kriminalizirati ali vsaj ustrezno obvladati in spraviti pod nadzor. V predlogu zakonodaje, ki bo določala ukrepe proti tihotapljenju ljudi, je legalnost pomoči beguncem pogojena s tem, da se posamezniki in organizacije, preden priskočijo na pomoč utapljajočim se v morju, registrirajo pri policiji in nato delujejo prek strukture uradnih institucij.
Po podatkih, ki jih zbira Agencija EU za temeljne pravice na Dunaju, so na Madžarskem januarja tri ljudi aretirali zaradi prestopanja in poškodovanja žičnatega zidu. Eden je bil obsojen na leto dni zapora. V Sloveniji, opozarja agencija, prakse registracije beguncev povečujejo tveganje, da pride do razbitja družin, prav tako ni primerno poskrbljeno za oskrbo žensk in mater.
Fleksibilizacija solidarnosti
Švedska policija ima od 4. januarja nova pooblastila, da lahko zahteva osebni identifikacijski dokument na vseh javnih prevoznih sredstvih. Če bo švedski parlament potrdil novembra predstavljene spremembe azilne zakonodaje, bodo od aprila med drugim omejili možnosti združitve z družino, najbolj »celostno« posameznikom s subsidiarno zaščito in začasnim dovoljenjem za bivanje – njim uveljavljanje pravice do združitve z družino sploh ne bo dovoljeno. Vsi statusi mednarodne zaščite za tiste, ki sami pridejo do Švedske, bodo začasni. Novo zakonodajo, ki so jo mediji označili za »drakonsko«, je socialistični premier predstavil objokan – »ukinjanje« demokratične družbe in svoboščin naj bi ga bolelo.
Na Danskem je vlada novembra predstavila paket 34 ukrepov za otežitev pridobitve zaščite in integracije beguncev. Po 23 urah, kolikor časa je bilo na voljo za javno debato in pripombe, je bilo prvih trinajst ukrepov sprejetih. Preostali naj bi bili sprejeti do julija. Čas veljave statusa begunca ali subsidiarne zaščite se za vse skrajša na dve ali eno leto. Azilanti s splošno subsidiarno zaščito bodo lahko zaprosili za združitev z družino šele po treh letih. Policija že ima pooblastila, da preišče lastnino prosilca za azil in zapleni vse premoženje nad zneskom 1300 evrov z izjemo osebnih predmetov. Tako naj bi krili stroške nastanitve, hrane in zdravstvene oskrbe, pri tem pa morajo prosilci za azil bivati v azilnih centrih in ne morda pri sorodnikih.
Avstrijsko zvezno administrativno sodišče pravi, da napovedi, da bo tudi Avstrija časovno omejila status zaščit, ne morejo komentirati. So pa zaradi povečanega obsega dela, predvsem v azilnih zadevah, zapolnili novih 40 delovnih mest, od tega deset sodniških.
Na nove ideje, kako razredno omejiti naseljevanje, je prišla tudi finska oblast. Vladnemu zakonskemu predlogu nasprotujejo vse opozicijske stranke, tudi nacionalistična, Finci – ker se jim zdi, da premočno posega v pravice »pravih Fincev«. Predlagana zakonska sprememba namreč zahteva tako za Fince kot za osebe pod humanitarno zaščito, ki imajo dovoljenje za bivanje na Finskem, da morajo biti bogati, če želijo živeti na Finskem s svojimi zakonci in otroki, ki niso državljani EU. Zakonec mora imeti najmanj 1700 evrov (neto) mesečnega prihodka, če želi s svojim tujim zakoncem živeti na Finskem. Družina z dvema otrokoma pa mora imeti najmanj 2600 evrov dohodkov (okoli 4000 evrov bruto). Mikko Aarnio, predstavnik Amnesty International, je predlog zakona označil za »diskriminatoren in nehuman«, gre za »preprosto popolnoma nerazumno azilno politiko«.
Po podatkih evropske pisarne Amnesty International le Belgija, Nizozemska, Francija in Portugalska vsem ljudem na svojem ozemlju zagotavljajo nujno primarno in sekundarno zdravstveno oskrbo. Le v Belgiji, Italiji, Španiji in na Nizozemskem pa izrecno omogočajo otrokom pravico do izobraževanja.
Norveška profesorica socialnega dela Berit Berg je na lanski konferenci o beguncih in nordijski solidarnosti poudarila, da je treba povedati zgodbe o pomenu priseljencev za evropske družbe. »Družbe morajo preprečiti diskriminacijo. Ustvariti morajo priložnosti in ljudi povabiti, da postanejo del njih. Ne gre za to, da bi bili prijazni; izkušnje beguncev moramo razumeti kot prednost in ne oviro.« Lars Dencik, profesor socialne psihologije, ki dela na Danskem in Švedskem, je poudaril odgovornost politikov, da ne izkoriščajo strahov ljudi in ne šibijo zaščite beguncev. »Dolgoročno bo to le otežilo integracijo.«
Kdo bi si mislil, da bo enakopravnost tako hitro postala tako neevropski ideal.
