Slovenski politični prostor je postal monotematski, političen pa pravzaprav, če politiko razumemo kot upravljanje javnih reči, niti ni več. Upravljanje, zavestno usmerjanje razvoja družbenih zadev, je v glavnem nadomestila reakcija, bolj ali manj refleksno odzivanje na dogodke in dražljaje iz institucionaliziranega razpolitiziranega okolja in, v vse večji meri, iz civilne družbe. Z aktualno primerjavo rečeno: priča smo pospešeni »trumpizaciji« politike in družbenega diskurza.
Za Janeza Janšo so to idealne okoliščine, v katerih mu ni treba početi kaj veliko drugega kot ne povsem brezglavo prilivati bencin na ogenj. Oziroma, kot je dejal na nedavni akademiji svoje po najnovejših kadrovskih konsolidacijah še malce bolj strumne stranke: »Danes predvsem SDS skrbi, da se preprečuje največje protinarodne aktivnosti, neumnosti, če želite. SDS se trudi za neko normalnost v Sloveniji.«
Samo protinarodne neumnosti mora torej Janševa stranka preprečevati oziroma biti zraven, ko se jim zoperstavlja ljudstvo, četudi spet enkrat ob ikonografiji enega od totalitarizmov, ki jih SDS menda obsoja. In seveda mora imeti pobudo pri iskanju zaveznikov, da ne bo sama »prelivala krvi« v »boju za normalnost« in pri mobilizaciji »zdravega jedra slovenskega volilnega telesa«. (Vsi narekovaji v tem odstavku označujejo navedke iz Janševega govora.) Degresije v razponu desetih let ni mogoče spregledati: zavezništvo Janeza Janše je leta 2016 namenjeno boju za normalnost, medtem ko je bilo partnerstvo Janeza Janše leta 2006 (vsaj na papirju) posvečeno razvoju.
»Trumpizacija« slovenske politike kajpak ni izključno zasluga Janše in tudi ne evroatlantska posebnost. Kjer se na eni temi ne radikalizirajo uveljavljene stranke, nastajajo nove, ki unovčujejo civilnodružbene frustracije in strahove. Prvi primer je bolj značilen za »novo«, drugi za »staro« Evropo (in ZDA). Dobra dva tedna pred volitvami v treh nemških zveznih deželah, recimo, je v eni Alternativa za Nemčijo (AfD) že pred socialnimi demokrati, v obeh drugih čez deset odstotkov, v vseh treh pa morata obe vladni stranki na zvezni ravni računati z zgodovinsko nizkim dosežkom. Koga brigata uravnotežen proračun in (skoraj) polna zaposlenost: obe nemški vladni stranki imata zdaj skupaj toliko članov, kot jih je pred četrt stoletja imela ena od njiju in glede na število prebivalcev trikrat manj kot – SDS.
In samo še Slovenija v loku od Baltika do Jadrana, v višegrajski verigi držav nove Evrope, ki jih vodijo danes monotematsko populistične, nekoč pa razmeroma sredinske stranke, manjka. Domoljubna neliberalna slovenska demokracija Janeza Janše.
