»Kaj nam je tega treba?« se danes sprašuje devet profesorjev jeseniške gimnazije. Zvečer se bodo pred svojimi dijaki, sodelavci in drugimi obiskovalci gimnazijskega dramskega festivala prestavili kot gledališki igralci. »Na vajah se zabavamo, kot da nam na koncu ne bi bilo treba na oder,« je na eni od zadnjih vaj pripomnila profesorica geografije Polona Avsenak. A na oder gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah bodo profesorji slovenščine, zgodovine, fizike, športa in drugih predmetov kljub vsemu nocoj stopili – v vlogi Butalcev. Igro je izbral gledališki igralec Gregor Čušin, ki je letos režiser profesorjev. Prepričan je, da je njegova izbira ustrezna. »Sem velik oboževalec Milčinskega in menim da je zelo prezrt v slovenskem prostoru. Poznamo samo Butalce, čeprav tudi njegove druge povesti kar kličejo po uprizoritvah.« Pogosto so Butalci otroška ali mladinska predstava, vendar Čušin želi, da bi nocojšnje igranje profesorjev izpadlo povsem resno. »Ko jih bodo ljudje v dvorani gledali kot župane, peke in policiste, se jim bo morda zazdelo, da doma sedijo pred televizorjem in spremljajo nocojšnja poročila!«

Pobudnica dramskega festivala in profesorske gledališke skupine profesorica slovenščine Marija Palovšnik je prepričana, da so gledališke vaje in nastop na vsakoletnem dvodnevnem dramskem festivalu gimnazije najboljši team building, kar bi si ga lahko zamislili. Vaditi so začeli že novembra in pridno nadaljevali tudi med zimskimi počitnicami. »Veliko se smejimo,« profesorji zatrjujejo v en glas in hitijo pripovedovati o preteklih prigodah. Spominjajo se nadležne klopce, ki so jo potrebovali na sceni, a je bila tako dolga, da so jo s težavo prepeljali do odra. Tudi spominov na pozabljeno besedilo je kar nekaj.

Igranje pred dijaki je dokaz poguma

Vznemirjenje pred nastopom jeseniške profesorje spremlja vsako leto, najbolj pa se spomnijo občutkov izpred petih let, ko so nastopili prvič. Ena od profesoric pripoveduje, da je bila na dan predstave v tako hudi stiski, da so jo večkrat preplavile solze obupa. A Čušin vse to razume: »Njihovo početje je pogumno. Nekdo, ki stopi na oder, se tako rekoč sleče pred gledalci. Če to stori pred dijaki, ki jih vsak dan poučuje, je občutek podoben, kot če bi mi, profesionalni igralci, premierno igrali pred samimi kolegi.«

To so trenutki, ki spreminjajo odnose med dijaki in profesorji, opaža ravnateljica Gimnazije Jesenice mag. Lidija Dornig. Tudi dijaki so podobnega mnenja. Profesorje, ki jim nagaja trema, po nastopu pa se povsem sprostijo, z zanimanjem opazujejo. Kasneje pa občutijo, da tudi v razredu pogosto vladajo bolj sproščeni odnosi. Podobno opaža tudi Čušin, ki je tokrat kot režiser »ukazoval« tudi dvema profesoricama, ki sta ga v gimnaziji poučevali. Odkril pa je še en svojevrsten fenomen: »Nekdo, ki je fizik, drugače dojema prostor kot profesor geografije, ta spet drugače kot profesor kakega drugega predmeta. Postopek osvajanja lika je pri vsakem od njih različen, a zelo povezan s področjem, ki ga obvlada.« Ob tem pa igralec, tokrat v vlogi režiserja, ne pozabi omeniti težav, ki so jih imeli profesorji z učenjem besedila – a zgolj zato, da bodo ti morda v prihodnje pri pouku prizanesljivejši do dijakov.

V popolni tajnosti

Čeprav so se profesorji tokrat na vajah zbirali povsem javno, pa so pred petimi leti za prvo predstavo vadili skorajda v popolni tajnosti, se spominjajo. »Srečevala sem kolege v okolici šole ob zelo čudnih urah. Vedno so imeli sumljive izgovore, kaj počnejo tam,« je takrat opažala ravnateljica. »Ko sem sedela na prvem dramskem festivalu in sem jih med delom žirije, ki je odločala o najboljši igri in najboljših igralcih, zagledala na odru, sem zajokala. Ganilo me je, ko sem videla, koliko energije in truda so sodelavci, seveda pa tudi naši dijaki, vložili v festival popolnoma prostovoljno,« dodaja.

Na letošnji peti dramski festival, ki se končuje drevi, se je sicer pripravljalo osem razredov Gimnazije Jesenice, štirim med njimi je uspelo vse potrebno za predstavo tudi izpeljati, med njimi tudi razredu športnikov, ki veliko časa preživijo na treningih in tekmovanjih. V njihovi pristojnosti je bilo vse – besedilo, scena, igralska zasedba, režija, kostumografija, sami so morali izdelati celo gledališke liste. Vse to budno spremlja strokovna žirija, ki izbere najboljše od sodelujočih v vsaki od kategorij. Nagrada za najboljšo predstavo pa je letos v rokah gledalcev.