(Frederic Falloux)
Mlada dekleta, stara ne več kot 14 let, so odhitela proti planini. Bil je maj, narava je bila noseča z neštetimi vrstami bilk in želodkov. V ozadju se je svetil mogočni Nanos, ki ga niti za ped ni premaknila ne ta vojna ne nobena prej. Deklice so želele nabrati najlepše, najbolj dišeče rože, saj so si heroji, ki so prihajali v vas, prav take tudi zaslužili. Na planini so rasle bele narcise z rumenimi kronicami in deklice so jih hitele trgat. Nabrale so jih po cele šope, za cela naročja, da bi jih bilo le dovolj za počastitev. Že so urno korakale nazaj proti vasi, tega slavja si vendar niso smele dovoliti zamuditi. V očeh svojih staršev so zagledale srečo in radost, ki je izrinila sleherno solzo nemoči in gorja in jim znova napolnila dušo z veseljem do življenja. Vsi pa so strmeli in se v srcu klanjali ženskam in moškim, ki so korakali v vas. V svojih revnih uniformah in rjavih čepicah z rdečimi zvezdami so bili videti tako mogočni, tako pogumni, tako srčni, da so dajali občutek zunajzemeljskih prišlekov. Zdelo se je, da je veter, ki je zavel, šepetal: »Vse je mogoče.« Dekleta so jih zasula z narcisami in vse je zajela toplina. Toplina, ki jih je povezovala, združevala v eno. In čutili so veliko ljubezen, ljubezen do domovine.
Svet je Marshall McLuhan opredelil kot »globalno vas«, v katero smo se nepreklicno združili zaradi tehnološkega napredka. Zdi pa se, da vrv, ki nas povezuje, vse bolj jekleni; ekonomsko, politično in vojaško so države verjetno povezane kot še nikoli. McLuhan je trdil, da se svet iz »individualnega« spreminja v »plemenskega«, v svet skupnosti, v kateri posameznik ni toliko obremenjen z bistvom sebe kot pa s skupino in identifikacijo v njej. Pomemben faktor identifikacije pa je seveda narod, do katerega naj bi državljan gojil močno čustvo. Človek je del naroda, ustvarja narod in seveda vzajemno narod riše (velikokrat stereotipno) podobo posameznika.
Kljub moji nenaklonjenosti posploševanju in opredeljevanju, ki ju prevečkrat slišim, trdim, da je Slovenija v nekakšni krizi identitete. Erik Erickson je krizo identitete opredelil kot psihično stanje, ki se pojavi v določenem prelomnem življenjskem obdobju, v katerem zaradi motenega občutja kontinuitete nastanejo težave v občutku identitete. Podobne psihične težave ima adolescenčna Slovenija. Nadvse si želi postati visokorazvita zahodna država, se preleviti v državo z močno neoliberalno politiko, svojo prejšnjo socialistično »osebnost«, ki postaja med ljudstvom že kar nekakšna kletvica, pa izkoreniniti. Socialna država gre vse bolj k vragu, podrejanje velikim in kapitalu pa je vse večje, vse težje, že kar groteskno. Je ta pot edina mogoča?
Čas teče hitro kot še nikoli in svet ima vsak dan novo podobo. Kako naj se mali človek znajde v tolikšni količini dražljajev, ki kar streljajo po nas? Mislimo, da smo situaciji kos, vendar spregledamo svojo zmedenost in nevednost. Prav v takšnem položaju bi potreboval človek oporno palico, kot potrebuje otrok objem svoje matere, da se počuti varno. To bi nam morala omogočati država – trden zgled svetovljanske narave, ki bi mu lahko zaupali svoje telo in duha. In prav tega nam še kako manjka. Namesto oporne palice nam je ponujena nekakšna vzmet: vanjo vložimo delo, se nanjo naslonimo, ta pa nas odbije nazaj v prostor negotovosti. Krhkost duha žari na vseh koncih. Namesto da bi svojo kulturo spodbujali, se raje predajamo agresivnejšim, zahodnjaškim tokovom, katerih nosilci se počutijo močne, in takšen občutek dajejo drugim, ne nazadnje vsemu svetu. So kot pastirji velike črede, v sredi katere se počutimo varne. V zameno za svobodo nam je dan občutek pripadnosti. Kaj je v resnici mislil Jean Jacques Rousseau?
Vzemimo pod drobnogled uporabo slovenskega jezika. Ko sem bil mlajši, sem se s prijateljem veliko pogovarjal v angleščini. Zdelo se nama je, da tako ustvarjava najino osebno izkušnjo, ki naju tako povezuje v krog prijateljstva, v katerega se ne more vstopiti. Pogovor v angleščini med vrstniki zunaj šole takrat ni bil pogost. Bil je stvar intimnosti med nama, ki je z drugimi nisva niti hotela niti mogla deliti, saj bi se jim zdela pač čudna. Danes se z marsikom pogovarjam v angleščini. Pa to ni tista pristna angleščina, ampak bolj nekakšna slovenščina s polovico poslovenjenih angleških izrazov: »Hej, bi se dans zvečer hengau?« Ali: »Lahko bi skadila malo weeda…« Skratka jezik, ki ni niti eden niti drug, sploh pa ne lep in estetski. Seveda pa smo bili mi v globalizirajoči se svet rojeni in smo tudi odraščali z njim, tako da se je za nas preskok zgodil skoraj nezavedno. Tako rekoč od mladih nog smo prebivalci »globalne vasi«, ki se je le še širila.
Druga posledica krhkosti pa je strah. Strah pred drugim aspektom globalizacije. Strah pred nedominantnimi, nezahodnjaškimi kulturami, ki se od evropske (judovsko-krščanske) razlikujejo v nekaterih temeljnih filozofskih pogledih. Z drugimi besedami – pojavlja se ksenofobija, ki prihaja na dan v obliki vse bolj skrajnih usmeritev. Vse skupaj se ujema z ugodnimi razmerami za rojstvo novega fašizma; znano je namreč, da imajo skrajne ideologije največji porast v času kriz. Skrajna ideologija si prav grdo »prisvoji« domoljubje in ga izrabi, preinterpretira za izvajanje dejanja sovraštva. Tako domoljubje postane produkt za agresivno apeliranje na čustva, drugače imenovani nacionalizem. Zgodovinska zavest se krha.
Na slovenski kulturni praznik, 8. februarja, sem se sprehodil skozi mesto. Opazil sem tri hiše z izobešenimi slovenskimi zastavami. V dveh živita profesorici slovenistike. V preostalih verjetno srečne družinice s svojimi usklajenimi navadami in ljudje, ki gledajo po televiziji Zlato lisico. Prešernov dan so prvič praznovali 8. februarja 1945, ko je bila slovenska zavest na vrhuncu, drugače tudi ni moglo biti. Približno 71 let kasneje mi je eno izmed deklet zaupalo zgodbo o narcisah in koncu vojne. Med drugim je v spomine na list papirja pripisalo: »Po vsem, kar smo doživljali in preživeli, moraš ljubiti svojo domovino.« Dekliška telesa so se postarala, večina borcev je tako ali drugače odšla. Ostajamo pa mi, ki kot izgubljeni iščemo nekaj, v kar lahko verjamemo, kar lahko ljubimo.
