Obrazi prihodnosti: Dokler je kakovost življenja visoka, ni težko biti domoljuben

Ne, ko sem bil mlajši, nisem pretirano razmišljal o tem. Dokler nisem v sklopu dodiplomskega študija na ekonomski fakulteti odšel na izmenjavo na Dunaj, temu nisem posvečal pozornosti. Ta izkušnja pa mi je odprla oči, saj sem se v mednarodnem okolju počutil kot doma in hkrati uvidel, da je v tujini ogromno možnosti za kakovostnejši študij poslovnih ved. Naslednje leto sem se tako osredotočil na iskanje primerne univerze in sam proces sprejema nanje.

Za to je bilo potrebno kar precej raziskovanja in priprav. Najboljše poslovne šole povsod po svetu uporabljajo standardizirane teste sposobnosti, s katerimi opravljajo selekcijo kandidatov. Na en tak test sem se pripravljal približno mesec in pol. Sledilo je pošiljanje življenjepisov, izpisov ocen in dosežkov ter seveda razgovori. Na koncu sem se odločil za univerzo v St. Gallenu, ki velja za najboljšo poslovno šolo v nemško govorečih državah in ponuja enega najboljših magistrskih programov v Evropi.

Slovenija je v Švici in na splošno v zahodnih državah precej slabo poznana. Večina ljudi ni seznanjena z zemljepisno lego Slovenije ali njeno nedavno zgodovino, zato jo večinoma umeščajo med države vzhodne Evrope. Večina ljudi ve, da je Slovenija nekdanja jugoslovanska republika. Naša država preprosto ne premore ekonomske ali politične moči, ki bi prinesla večjo pozornost zahodnih držav. V Ameriki je prepoznavnost Slovenije še nekoliko slabša, saj so me pogosto zamenjevali za Švicarja ali celo Šveda. Ob omembi Slovenije pa prav tako večina pomisli na stereotipe vzhodne Evrope, turizem, športni navdušenci pa predvsem na Gorana Dragića.

Profesorji na poslovni šoli prav tako nimajo veliko znanja o naši državi, saj kar se tiče znanih podjetij ali poslovnih praks, ne ponuja dovolj. Čeprav si v Sloveniji morda včasih predstavljamo, da imamo v svetu prepoznavne simbole, ljudi ali kraje, to v maločem drži. To je verjetno tudi posledica tega, da nas je v tujini malo v primerjavi z drugimi narodi. Na univerzi v St. Gallenu sem bil, kolikor vem, edini Slovenec. Prav tako nisem spoznal nobenega Slovenca na univerzi v Virginiji, čeprav sta obe univerzi ogromni in mednarodni. Večkrat se s kolegi pošalim, da sem nekaj posebnega, ker sem vsakemu tujcu edini slovenski prijatelj. Ne glede na to se seveda najdejo ljudje, ki Slovenijo poznajo ali pa so jo celo obiskali. Moji vrstniki tako vidijo Slovenijo predvsem kot možen turistični cilj in me večkrat povprašajo za nasvet. Nekateri so slišali za Bled ali Ljubljano in vedo, da gre za prelepo državo.

Domoljubje kot navezanost na svojo domačo državo je koncept, ki ga sam najbolj občutim skozi kulturni vidik. Težko se poistovetim z nekimi etničnimi, političnimi ali zgodovinskimi elementi Slovenije do te mere, da bi mi to krepilo ljubezen do domovine. S kulturnega vidika je to drugače. Navsezadnje sem bil vzgojen v Sloveniji, in čeprav sem dve leti preživel v tujini, sem navezan na določen sistem norm, vedenj, prepričanj in običajev, ki si jih delimo Slovenci. Pri sebi sem to opazil večinoma takrat, ko sem menjal okolje in me je navadno na začetku v novi državi marsikaj motilo. Še najbolj sem kulturne razlike občutil v ZDA, kjer imajo ljudje precej drugačen sistem vrednot in navad ter je potrebno malo več časa, da se privadiš. V takih trenutkih človek pogreša kaj slovenskega. Čeprav so taki občutki prisotni, pa zaradi tega nisem nikoli imel večjih težav ali domotožja. Kar me najbolj povezuje s Slovenijo, ni nekaj specifično slovenskega, temveč moji najbližji.

Ne bi rekel, da mi je nacionalna pripadnost pomembnejša zdaj, po dveh letih v tujini, prej nasprotno. Ampak moram poudariti, da sem ves čas, ki sem ga preživel v tujini, bil del neke mednarodne skupnosti, v kateri je mednarodna kariera ali svetovljanski način življenja za večino nekaj normalnega. V takem okolju igrata mednarodnost in sprejemanje drugačnosti zelo pomembno vlogo in domoljubje kot protiutež temu zbledi. To se nekoliko navezuje tudi na globalno kulturo, ki po mojem mnenju gotovo vpliva na občutenje domoljubja – vsaj po mojih izkušnjah olajša sprejemanje druge kulture, saj je lažje prepoznati več vzporednic z lastno kulturo. Sam sem večkrat opazil, kako si s sošolci, ki prihajajo z vsega sveta, delimo več skupnega, kot bi pričakoval. Takšna občutja ljudi v mednarodnem okolju povežejo, zato ima domoljubje takrat precej manjšo vlogo.

Dokler je kakovost življenja v določeni državi visoka, ni zelo težko biti domoljuben. Nezadovoljstvo nad tem, da imajo ljudje v nekaterih drugih državah vedno boljše pogoje za življenje v primerjavi s pogoji v lastni državi, nedvomno razbija to utvaro domoljubja, ki se ustvari v času, ko država prosperira. Mislim, da danes domoljubje preprosto pride na vrsto s samim zadovoljstvom s kakovostjo življenja. Ne poznam veliko Slovencev, ki bi recimo zavrnili ponudbo za boljše življenje izključno zaradi ljubezni do domovine in slovenskega naroda. Ko se ljudje – vsaj po mojem mnenju – ne odločijo za boljše priložnosti, to storijo zaradi družine, prijateljev, navezanosti na poznano okolje. Utopično je pričakovati, da se bo mlad perspektiven Slovenec odpovedal neprimerno boljšim kariernim možnostim in se odločil za kariero v Sloveniji izključno zaradi tega, da bi pomagal državi, sploh če sam nima prav veliko od tega.

Posebnega odnosa do posameznikov, ki so se šolali v tujini, ni in tudi ne čutim, da bi moral biti. Pomembneje se mi zdi, da država vzpostavi proaktivnejši odnos z nadarjenimi mladimi, ne glede na to, ali so se šolali doma ali v tujini. Zdi se mi nesmiselno, da bi kdo zgolj zaradi študija v tujini imel posebne privilegije. Je pa res, da slovenska podjetja po mojem mnenju ne znajo izkoristiti potenciala in prednosti, ki jih prinašajo v tujini izobraženi študentje. S študijem v tujini postane posameznik bolj odprt za različne ideje, nauči se delovanja v mednarodnem okolju, je sposoben ustvarjalnejšega reševanja vprašanj in izzive vidi kot priložnosti za izboljšanje. To so lastnosti, katerim večina slovenskih podjetij ne posveča veliko pozornosti, in kot rezultat tega so prikrajšani tako perspektivni mladi kot tudi podjetja sama.

Kar se tiče priložnosti, je stvar popolnoma jasna. V Švici, Nemčiji, Avstriji in ZDA oziroma v državah, kjer sem preživel nekaj časa, je bilo neprimerno več priložnosti za mlade. Podjetja vložijo ogromno truda in denarja v iskanje, privabljanje in razvoj kakovostnih kadrov. Sploh med mednarodnimi podjetji je vse ostrejša bitka za talente, kar se kaže tudi v izjemnih priložnostih, ki jih ponujajo perspektivnim posameznikom.