Janja Garnbret ob prvem nastopu ni razmišljala o zastopanju države, temveč o uveljavljanju svojega imena v plezalskem svetu. Ne počuti se obremenjene, na tekmovanjih je osredotočena samo na smer, v katero bo plezala. Doma se počuti cenjeno, a opaža, da velikost Slovenije veliko vpliva na kakovost njenih treningov, predvsem zaradi denarne podpore. Kljub temu je njen namen ostati v Sloveniji in tu nadaljevati svojo kariero. S svojimi uspehi bi rada pripomogla k prepoznavnosti Slovenije in dvignila raven slovenskega plezanja na svetovno raven. Z veseljem bi svoje znanje prenašala tudi na druge. Drugim tekmovalcem z veseljem pove kaj o Sloveniji. Pravi, da jo o Sloveniji sprašujejo več, kot je pričakovala, čeprav se zaveda, da je govor o majhni državi. Doda, da po slišanem vsi želijo obiskati našo državo. Vedno z veseljem rada spoznava nove kulture in načine življenja, a vseeno prisega na posteljo doma, mamine palačinke in domačo telovadnico.
Nastja Govejšek najprej sploh ni razmišljala o tem, da plava za svojo državo. Šele zdaj, ko je starejša, se je začela zavedati, kakšen privilegij in hkrati tudi pritisk je plavati za domovino. Meni, da so športniki v Sloveniji cenjeni, a se ji zdi, da je plavanje medijsko premalo izpostavljeno. Študij želi nadaljevati v tujini, saj je od svojih plavalskih kolegov slišala veliko pozitivnega o ekipnem duhu in o enostavnejšem usklajevanju plavanja s študijem. Doma bi se trudila, da bi država bolj spodbujala talentirane posameznike in jih zadržala tu, saj se ji zdi, da lahko športniki dajo državi veliko, če jim ta v enaki meri to povrne. Nastja vsakemu ponosno pove, da je iz Slovenije, saj se zaveda njenih lepot in prednosti, čeprav marsikdo ne ve, kje je to. Obiskovanje novih držav je zanjo velik užitek, a se bo vedno vračala domov. Ne le k bližnjim in umirjenemu življenju, temveč tudi h krožniku dobre goveje juhe.
