Samozaposleni v kulturi z najnižjimi dohodki so se skupaj s samostojnimi podjetniki znašli v neugodnem položaju, ko jim 14. člen zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pripisuje neke vrste fiktivni prihodek, kadar zaprosijo za socialne transferje. Ta člen je seveda nadvse sporen in je trenutno v ustavni presoji.
Samozaposlenemu prosilcu se v primeru, da je dosegel manjši prihodek od bruto minimalne plače, pripiše razlika do 75 odstotkov bruto minimalne plače kot fiktivni prihodek. Pri ugotavljanju upravičenosti do socialnih transferjev se jim torej upošteva, da so ne glede na dejanski prihodek zaslužili malo več kot neto minimalno plačo.
To med drugim povzroči plačevanje višjega razreda vrtca, manjši otroški dodatek, manj možnosti za pridobitev pravice do subvencije najemnine. Ko se znajdejo v finančni stiski, ostanejo brez možnosti pridobitve denarne socialne pomoči in z njo povezanih pravic, kakršna je brezplačna pravna pomoč, pravica do dodatnega zdravstvenega zavarovanja in enkratna denarna socialna pomoč občine.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pravijo, da samostojni podjetniki na nekaterih drugih področjih v začetnem obdobju uživajo določene ugodnosti. To je eden od razlogov, da so se odločili, da se način ugotavljanja dohodka osebe, ki opravlja dejavnost, razlikuje od načina ugotavljanja dohodka drugih delovno aktivnih oseb. Organi namreč niso usposobljeni za ugotavljanje »ustreznosti podatkov«, ki jih sporoči samozaposleni, o dodelitvi pravice pa je treba odločiti v najkrajšem možnem času, zato odločitev za pripis fiktivnega dohodka. Drugačne zakonske rešitve bi lahko pripeljale do kršitev načela enakosti pred zakonom v primeru zaposlenih oseb, »ki nimajo vpliva na obračun svojih dohodkov in so podatki o njihovih dohodki jasno razvidni«. Na problematiko in specifike položaja samozaposlenih v kulturi je sicer ministrstvo za delo že opozorilo ministrstvo za kulturo.
Oškodovani, ne da bi sploh opazili
Samozaposleni kritik in oče dveh otrok T. M. pravi, da je njegova lanska odločba navajala, da je v celem letu zaslužil slabih šeststo evrov na mesec, kar nanese dobrih sedem tisoč evrov na leto. »Res bi bil vesel, če bi jih v resnici prejel,« pravi sogovornik, ki preračunava, da ga je država na tak način oškodovala za približno 80 evrov na mesec. Raziskava društva Asociacija kaže, da 30 odstotkov samozaposlenih živi pod robom revščine. Sogovornik kot del problema prepoznava, da večina samozaposlenih, ki se znajdejo v podobni situaciji kot on, problema sploh ni zaznala, saj se v birokratske bizarnosti ne poglabljajo.
Asociacija, na katero so se oškodovani samozaposleni obrnili, se je zato skupaj z Novičnikom za samozaposlene obrnila na urad varuhinje človekovih pravic, ki je pritrdila, da je zakonska ureditev krivična, ter vložila presojo ustavnosti spornega člena. Kot beremo v mnenju varuhinje Vlaste Nussdorfer, je razlikovanje med osebami, ki opravljajo dejavnost, in osebami, ki dohodke pridobivajo na drugačne načine, še toliko bolj nesprejemljivo ob upoštevanju dejstva, da se močno širijo oblike »podjetniškega« zaposlovanja, pri katerem so posamezniki prisiljeni prestopati v status samostojnega podjetnika, da lahko ohranijo svojo zaposlitev. Namestnik varuhinje Tone Dolčič je ob predstavitvi pobude presoje ustavnosti dejal, da taka zakonodaja izhaja iz tega, »da so vsi prosilci za socialne pomoči morebitne barabe, ki jih je treba najprej razkrinkati, potem pa ugotoviti, kdo zares potrebuje pomoč«. To pa je hipoteza, na kateri sistema socialne varnosti ni mogoče graditi.
Vlada: Ureditev je skladna z ustavo
Na ustavnem sodišču medtem pravijo, da zadeva še ni prišla na vrsto in ne vedo, kdaj bo. Je pa sodišče v primeru sorodnega člena v zakonu o socialnovarstvenih prejemkih razsodilo, da za pripisovanje fiktivnega prihodka »ni najti razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari« ter da je uporaba tega določila v postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči protiustavna. Decembra lani je svoje stališče na zahtevo delovnega in socialnega sodišča glede neustavnosti določila dala tudi vlada, ki meni, da je ureditev ustrezna in skladna z ustavo.
Enkrat pripišejo, drugič odpišejo
Spomnimo na ravno nasproten primer bosanskega glasbenika Damirja Avdića, ki se trenutno bori za ohranitev statusa začasnega prebivališča v Sloveniji, potem ko so na upravni enoti Ljubljana presodili, da kot samozaposleni v kulturi ne izkazuje zadostnih sredstev za preživljanje štiričlanske družine. Kot samozaposleni je namreč upravičen do uveljavljanja 80-odstotnih normiranih odhodkov, kar pomeni, da mu država davek odtegne le od preostalih 20 odstotkov zaslužka. To (210 evrov na mesec) naj bi bila po interpretaciji upravne enote tudi edina sredstva, s katerimi Avdić razpolaga, četudi na mesec zasluži v povprečju 900 evrov, s katerimi povsem prosto razpolaga.
Avdićev odvetnik Dino Bauk pravi, da trenutno čakata na odgovor ministrstva za notranje zadeve na pritožbo, saj sta prepričana, da so se na upravni enoti zapletli v absurd: Avdićevi s sredstvi v resnici razpolagajo, kar je razvidno iz tega, da jedo, so oblečeni, plačujejo položnice in tako dalje. Primera kažeta, da država pri ugotavljanju premoženjskega stanja samozaposlenih igra dvojno igro oziroma igra po pravilih, ki jih v danem primeru bolj ustrezajo.
