Samozaposleni v kulturi na vse bolj opešanem trgu dela so gotovo eden največjih izzivov kulturne politike in urejanje tega področja je v dolgi vrsti ministrov napovedala tudi aktualna ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar. Nekaj glavnih problemov: samozaposleni prejemajo tudi pol manjše plačilo kot zaposleni na istih delovnih mestih, stroške, povezane z delom, si plačujejo sami, zaradi nizkih dohodkov so nizki tudi socialni prispevki, ki si jih vplačujejo (oziroma jih dvema tretjinama samozaposlenih plačuje ministrstvo), kar pomeni, da bodočim upokojencem ni zagotovljena varna starost. Nerazumno jih obravnava davčna zakonodaja: tistim z manjšimi dohodki so se davščine v zadnjih letih povečale. Vse večji problem je vse manj razpoložljivega dela: če ga sploh ni, statusa na morejo zamrzniti in »krize« premostiti na zavodu za zaposlovanje.
Prav zato se je tema znašla tudi na včerajšnji seji Nacionalnega sveta za kulturo (NSK), kjer so skušali pričakovanja civilne družbe soočiti z ministričinimi načrti. Kot se je izkazalo, ta niso nujno usklajena.
Rešitve so v ministričinem predalu
»Težave samozaposlenih je mogoče reševati le v paketu kot sestavni in neločljivi del posodobitve in prenove javnega sektorja v kulturi, sistemskega reševanja položaja nevladnih organizacij ter spodbujanja zasebnega in javnega vlaganja v kulturo,« je dejala Jadranka Plut, članica NSK. To je mnenje, v katerem so samozaposleni tako rekoč poenoteni, zagovarjal pa ga je tudi prejšnji minister Uroš Grilc, ki je v času svojega mandata imenoval skupino za pisanje novega krovnega zakona za kulturo (ZUJIK), katere vodja Simon Kardum je včeraj spomnil, da so oblikovali kar nekaj celostnih rešitev za področje trga dela, a je osnutek zakona, kot številni v preteklosti, obležal v predalu ministrstva, kjer energijo trenutno vlagajo v iskanje novih rešitev.
Seje se je za krajši čas udeležila tudi ministrica Julijana Bizjak Mlakar, ki je zagotovila, da ministrstvo na tem področju ni neaktivno, saj je med drugim še povišalo višino proračunskih sredstev za samozaposlene. Sicer pa so si zamislili, da bi v prihodnje samozaposlene izenačili z zaposlenimi, ki delajo v javnih zavodih in nevladnih organizacijah, na način, da bi tudi samozaposleni uživali enake pravice kot zaposleni (denimo plačano bolniško, dopust, malico, prevoz). Podrobnosti, kako naj bi to izenačitev dosegli, za zdaj niso dorečene, ministrica pa je kot možnost omenila uvedbo kolektivnih pogodb in minimalnih cen storitev. Napovedala je tudi spremembo krovnega zakona.
Asociacija: skrbi nas redčenje vrst samozaposlenih
Do tega okvirnega predloga so skeptični na društvu Asociacija, kjer se bojijo, da bi delavske pravice za samozaposlene v tej obliki pomenile, da bi morali samozaposleni doseči dovolj velike dohodke, da bi si te pravice lahko plačali. Ker je materialni položaj samozaposlenih iz leta v letu slabši (slaba polovica ne dosega niti minimalne plače), se upravičeno sprašujejo, kaj bi novi ukrepi pomenili za samozaposlene, ki ne zaslužijo dovolj.
Konstruktiven je bil predsednik te organizacije Andrej Srakar, ki je predlagal pripravo podatkovne baze samozaposlenih, saj bi to omogočilo simulacijo potrebnih ukrepov, namesto da se o njih pogosto le ugiba. Po Srakarjevem mnenju je ključno, da se izognemo praksi, kot smo jo poznali doslej: da en ukrep, denimo sprememba davčne zakonodaje, položaj samozaposlenih poslabša, drug ukrep pa posledice zgolj blaži. Primer tega so kulturne žepnine, za katere je ministrica prav tako zatrdila, da jih je za to leto uspela »rešiti«.
