Slovenska vlada je po vzoru Avstrije prvič v zgodovini sestavila seznam tako imenovanih varnih izvornih držav, na katerega je poleg balkanskih držav uvrstila še Alžirijo, Bangladeš, Egipt, Maroko, Tunizijo in Turčijo. Na notranjem ministrstvu, ki ga vodi Vesna Györkös Žnidar, pojasnjujejo, da se država šteje za varno izvorno državo, če tam na »splošno in redno« ni preganjanja, mučenja, nečloveškega, ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in kjer ni ogroženosti zaradi mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Zakaj so se torej na seznamu znašle tudi države, ki so z vidika kršenja človekovih pravic zelo problematične, nam včeraj ni uspelo izvedeti.
Cilj seznama varnih izvornih držav, ki ga je konec oktobra sprejela tudi evropska komisija in nanj poleg balkanskih držav uvrstila še Turčijo, je pospešitev postopkov za mednarodno zaščito, čeprav je evropska komisija že opozorila, da to ne sme prejudicirati končne odločitve o azilu. Na slovenskem notranjem ministrstvu zagotavljajo, da državljani teh držav (in ljudje brez državljanstva) ne bodo avtomatično izključeni iz postopka mednarodne zaščite. »Če bi osebi uspelo v postopku izkazati utemeljene razloge, da zaradi osebnih okoliščin ta država zanjo ni varna izvorna država, se koncept varne izvorne države v konkretnem primeru ne bi mogel uporabiti. V nasprotnem primeru pa bi pristojni organ imel možnost, da bi prošnjo zavrnil v pospešenem postopku.«
Postopkov ni mogoče izpeljati v dveh tednih
Nevladne organizacije, ki spremljajo dogajanje na balkanski poti, opozarjajo, da se to v praksi že dogaja, saj države odpirajo meje samo državljanom Sirije, Afganistana in Iraka. »Begunec je po definiciji človek, ki beži ne le pred vojno, ampak tudi pred preganjanjem iz etničnih, političnih, verskih in drugih razlogov,« pravi Jerneja Turin iz organizacije Amnesty International, kjer konceptu varnih držav nasprotujejo. »Če bo nekdo, ki beži iz Irana zaradi verske pripadnosti ali iz Ugande zaradi istospolne usmerjenosti, obravnavan zgolj na podlagi državljanstva, bo to diskriminacijsko v odnosu do drugih prosilcev, ki zaradi istih problemov bežijo iz drugih, ne varnih držav.«
V Pravnoinformacijskem centru nevladnih organizacij (PIC), kjer zagotavljajo pravno pomoč prosilcem za azil, opozarjajo, da mora biti vsaka prošnja za mednarodno zaščito v skladu z mednarodno begunsko zakonodajo zato obravnavana individualno. »Postopki obravnave prošenj za mednarodno zaščito so zelo zahtevni, saj gre vsakič znova za popolnoma novo situacijo, vsakič je treba preveriti informacije o razlogih za preganjanje v izvorni državi in preučiti vse okoliščine,« pojasnjuje pravnica Katarina Bervar Sternad.
Načrti, da bi tako zahtevne postopke kakovostno izpeljali v 14 dneh, kot predvideva predlog novega zakona o mednarodni zaščiti, se ji zdijo nemogoči. »Postopek traja povprečno okoli šest mesecev. S specializacijo odločevalcev bi jih mogoče lahko skrajšali na dva meseca, nikakor pa ne na 14 dni.«
Leta 2014 imelo azil 25 Slovencev
Tudi Jernejo Turin skrbijo hitri postopki, posebno zato, ker ti v predlogu zakona niso natančno opisani. »Kako bo nekdo, ki bo pribežal iz tako imenovane varne države, v dveh tednih lahko dokazal, da je v domovini ogrožen? Na ministrstvu za notranje zadeve tarnajo, da imajo težave z obravnavo 200 prošenj na leto, saj postopki trajajo več mesecev, zdaj pa naj bi to v nekaj dneh ugotavljali kar na meji.«
Sogovornica se zato boji, da bo pomembno vlogo v teh kratkih postopkih igral prav omenjeni seznam varnih izvornih držav. Predlog zakona namreč določa, da je prošnja za azil »očitno neutemeljena«, če se domovina prosilca šteje za varno državo. A ravno na podlagi individualne obravnave je Slovenija državljanom teh domnevno varnih držav v preteklosti že odobrila mednarodno zaščito, pravi Jerneja Turin. Navsezadnje je imelo po podatkih UNHCR leta 2014 priznan status begunca tudi 25 državljanov Slovenije: 9 v Kanadi, 9 v Nemčiji in 7 v ZDA. Kdaj so bile te zaščite podeljene, sicer ni jasno. »Nobena država sama po sebi ni nujno varna. Tudi ZDA niso varne za nekoga, kot je Julian Assange. To je sama predpostavka sistema mednarodne zaščite,« poudarja Jerneja Turin.
Ali bo Slovenija torej kršila mednarodno pravo, če bo na meji izpeljevala hitre postopke odločanja o mednarodni zaščiti zgolj na podlagi državljanstva in seznamov varnih držav? Po besedah Katarine Bervar Sternad gre za vprašanje ustreznih varovalk. »Če ima prosilec zagotovljeno pravico do pritožbe, brezplačne pravne pomoči, in če ima vložitev pritožbe tudi suspenzivni učinek, potem lahko države še nekako upravičijo takšno politiko. Če pa učinkovitih varovalk ni, zagotovo lahko govorimo o kršenju mednarodnega azilnega prava.«
