Kaj lahko občina, kjer sta davnega leta 1934 v vasi Ženavlje s svojim stratosferskim balonom pristala znamenita belgijska znanstvenika Max Cosyns in Nere van Elst, ponudi gostom, kot sta Romunka Alina Hossu in njen prijatelj Tržačan Ivan? Žal še vedno ne veliko oziroma ob koncu tedna skorajda nič.
Petkovo deževno popoldne sta simpatična mlada človeka tako preživela kar v Moravskih Toplicah, in sicer v hotelu Livada, kjer sta si tudi najela sobi. »Hotel mi je priporočila sodelavka, saj v Gornjih Petrovcih nisem našla nič,« pove Alina, ki je lahko preverila še velnes in kopališko ponudbo hotela. »Nekajurno razvajanje nama je dalo krila za raziskovanje Petrovcev prihodnji dan.« Tudi večerjo sta si izvidnika privoščila kar v Bakovcih, in sicer v gostilni Rajh, ki so jima jo predlagali predvsem zaradi odlične domače hrane. »Res sva bila nad večerjo navdušena. Postregli so nama s hišno šunko s hrenom, piščančjim paprikašem, prekajeno postrvjo, rezanci z makom, na koncu pa še s hišno torto,« pove sogovornica, ki je odkrito priznala, da je bila navdušena tudi nad vinom. »Dan pozneje sva namreč v Fokovcih, v vinogradniškem centru Viničarija Goričko, ob kosilu pila domači traminec. Prvič sem pila to sladko vino in bila navdušena,« pove Alina, ki je nekaj steklenic vzela tudi za domov.
Zaklenjena občinska stavba
Gornji Petrovci poleg lepe narave in izredno prijaznih in gostoljubnih domačinov ne ponujajo veliko. »Turistično-informacijskega centra v kraju ni. To so nama potrdili tudi prijazni domačini, ki sva jih ogovorila v lokalu v središču kraja. Da bi nama pomagali, so poklicali celo župana, ki je ta dan praznoval rojstni dan. Kdo ve, morda je bilo tudi slavje razlog, da je bila občinska stavba zaklenjena,« pove Alina, ki je kljub vsemu pred zaprto občinsko hišo naletela na turistično tablo. Seveda le v slovenščini. »Pri iskanju informacij po spletu sem si pomagala s spletnim prevajalnikom.«
Tako sta naša izvidnika bolj na slepo odkrivala kulturne in zgodovinske točke, ki jih ponuja kraj. Desno od evangeličanske cerkve v Križevcih, ki sta si jo z zanimanjem ogledala, vodi makadamska pot do Tetajnega brega, kjer stoji, kot vedo povedati domačini, že vsaj sedemsto let star orjaški navadni kostanj. Da v premeru meri več kot tri metre, v višino pa dobrih dvajset, sta lahko izvidnika le verjela napisanemu, saj si do drevesa nista upala. »Kot je bilo videti, drevo stoji na zasebnem posestvu ali vsaj ob njem, na ograji pa je visel napis hud pes. Neprijetno bi se bilo srečati z njim,« pove sogovornica, ki je tudi opazila, da je večina hiš zaprta z ograjo. »Iskala sva vinsko cesto, ki sva jo zasledila na turistični tabli, vendar jo nisva našla. Hiše niso bile označene, zaradi ograje pa se nekako nisva počutila dobrodošla.«
Najboljše piščančje krače
Kljub vsemu sta izvidnika med odkrivanjem občine naletela tudi na Pojbičev mlin, si ogledala pročelja urejenih, a zaprtih cerkva in se v upanju na dobro kmečko pojedino odpravila do v kraju oglaševane izletniške kmetije Falaut. »Kmetija, ki sva jo težko našla, je bila zaprta. Prijazen sosed nama je v nemškem jeziku razložil, da so lastniki odšli na Dunaj, ker jim gostilna žal ni šla več tako dobro. Lačna sva sprejela njegov namig in se odpravila do Ivanovcev, do Viničarije, kjer so naju odlično postregli. Čeprav je gostilničarka gostila nekaj več kot štirideset gostov, nama je ob kozarčku traminca postregla najboljše ocvrte piščančje krače, kar sem jih do zdaj jedla, Ivan pa je bil navdušen nad prekajenimi svinjskimi rebri. Ogromna je bila tudi palačinka s smetano na koncu,« pojasni izvidnica.
In splošni vtis o kraju? »Kamor koli sva prišla, sva naletela na čudovite ljudi. Lepa je tudi narava, zahvaljujoč lepemu vremenu pa tudi iskanje turistično zanimivih točk, pogosto kar na slepo, ni bilo neprijetno,« še pove sogovornica, ki – če se vrnemo na začetek – ni odkrila spominskega obeležja, dela akademskega kiparja Mirka Bratuša, na kraju, kjer sta pristala belgijska znanstvenika.
