Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Ko sem prebral zapis o obisku Lovrenca na Pohorju, sem ob upoštevanju dosedanjih izvidnic prišel do sklepa, da bi moral biti slogan turistične promocije Slovenije: Marsikaj sicer ne štima, a se vsak dobro ima! No, šalo na stran, kajti tudi ob obisku tega kraja je vse preveč pomanjkljivosti, ki niso v čast turizmu naše države. Zares ne vem, zakaj mora imeti tudi Lovrenc na Pohorju svoj TIC, če se tudi lokalno prebivalstvo ob malo turistih sprašuje, kje so jih našli, in pove, da v njihovem kraju že leta ni bilo nikogar. Tudi prenočitvene zmogljivosti dajejo svojevrstno podobo, saj imajo na primer sobo s šestimi ležišči, kar nagovarja zelo »specifične« goste in razne oblike turizma, ki so bile značilne za pretekla desetletja. Zelo sem bil vesel izjave uslužbenke lokalnega TIC o spominkih, ki jih ne prodajajo zaradi uvedbe davčnih blagajn. To ni osamljen primer v Sloveniji in spet kaže, kako nekega ukrepa ne moremo vedno nabiti na eno kopito. V lovrenškem primeru tudi v škodo ponudbe, ki je gradila na treh izdelkih, a so bili kakovostno narejeni in je tudi izvidnica potarnala, ker niso več v prodaji. Še hujše vprašanje, povezano s tokratnim obiskom, je lokalna kulinarična ponudba. Če so izvidnika že napotili v lokalno gostilno in ta ni premogla več od značilnih »sindikalnih« jedi, namreč puranje ali svinjske zrezke, pomfrit ali pire krompir, bi jima vsaj svetovali ogled znamenite romarske cerkve v Puščavi. Še dobro, da se je gostilničarka znašla in jima je ponudila »odlično solato«. Če lokalne in regionalne hrane ni v ponudbi, se morajo turisti pač zadovoljiti z značilnimi slovenskimi picami, ki pa tudi v tem primeru niso bile preveč okusne in niso bile »ravno kulinarično doživetje«. Kako malo je treba narediti za splošno dobro počutje in zadovoljstvo gostov, so dokazali Lipnikovi s hišnim zajtrkom in razkazovanjem kmetije. Pokazali so to, za kar živijo in si gospodarsko prizadevajo. Pa za to ne potrebujejo nobenega društva, režiserja, TIC in ne vem še koga, ki se lepi na slovensko turistično sceno! Tudi z izmišljanjem kulinaričnih stereotipov, kot so na primer splavarski golaž ali splavarske palačinke z jabolki in cimetom. Dobro, da nimajo še splavarskih kalamarov!
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
»Tu že leta ni bilo nikogar!« Odličen namig za na lepše in še boljši turistični slogan v času turistične prenasičenosti. Kraj, tako nedolžen, da (še) ni postal izložba turizma. Čudovita 500-letna hiša s starim gospodarjem. Brezplačen zajtrk. In skrivno stopnišče za omaro. Neprecenljivo. Občina bi morala jasno začrtati pot, po kateri bo hodil njen turizem. In se ob tem resno vprašati, ali še naprej trošiti davkoplačevalski denar za TIC, ki je nesmiselno zaprt ob koncu tedna, ali pa resno pristopiti k razvoju turizma in potencialov, ki jih imajo. Angleščina je osnovna higiena vsakega delavca v TIC, v nasprotnem primeru se sprašujem o napačno izbranem kadru za to delovno mesto. Moj vtis je, da Dnevnikovi izvidniki naletijo na preveč zaprtih vrat. Za začetek že v TIC, potem pa (sedaj že kar redno) tudi na terenu. Trženje zaprtih znamenitosti, ki so dosegljive samo po vnaprejšnjem naročilu, je danes jalov posel. Za profesionalni turizem ni dovolj zgolj prijaznost domačinov. Preveč domačijski pristop, povprečna kulinarična ponudba in brošure kot preživet način komuniciranja s turisti. Kraji, kot so vaši, obetajo ravno zato, ker so na novo odkriti. Toda če bodo turistični delavci goste še naprej spraševali »Kje ste pa nas našli?«, bo Lovrenc na Pohorju mogoče najti samo še v zaprašenih učbenikih lokalne zgodovine.
Primož Žižek,direktor podjetja E-laborat
Bolj kot aktiven spletni nastop je predstavitev turizma na tej destinaciji nekakšen spletni katalog, ki ga je mogoče listati s klikanjem po strani. Je lično in sistematično umeščen v celostno identiteto občinskih spletnih strani. Seveda katalog ne omogoča toliko kot aktiven trženjsko naravnan spletni nastop, a vsebine vseeno pritegnejo, ker so urejene. Več od tega pa pri tej predstavitvi ni korektno pričakovati. Priporočam umik jezikovnih verzij, ki niso dodelane. Vsekakor pa je čas za premislek o tem, kaj želi destinacija s spletnim nastopom doseči. Če je odločitev utemeljena na tem, da obiskovalci potrebujejo predvsem korektno podane informacije in ne pospeševanja turizma kot takega, potem je spletno mesto že sedaj povsem dostojno.
Vito Avguštin, Dnevnik
Na spletni strani Lovrenca na Pohorju v okviru zapisa o turizmu piše: »Lovrenc ima prav gotovo vse možnosti za razvoj turizma.« Prav gotovo, a kaj dosti dlje od te ugotovitve očitno niso prišli, pa še ta je v resnici bolj negotovo izrečena. Najprej morajo biti o dejstvu, da ima Lovrenc vse možnosti za razvoj turizma, prepričani sami, ne pa da so nad vsakim prišlekom začudeni: »Kaj je pa vas prineslo k nam?« Najprej bodo morali sami ugotoviti, katere so njihove prednosti, posebnosti, izvirnosti, zanimivosti. Potem bodo morali postati na te prednosti, posebnosti, izvirnosti in zanimivosti ponosni. In šele takrat bi veljalo razmišljati, ali naj odprejo TIC v njihovem kraju ali ne ter koga naj povabijo in kaj naj mu ponudijo. Do takrat bo za tistih nekaj obiskovalcev, ki so v Lovrencu očitno izrazito redek pojav, povsem zadostovala pristna, topla, nenarejena prijaznost in gostoljubnost, ki je tako značilna za manjše slovenske kraje. No, pa nekdo naj jim pove, da puranji zrezek s pomfritom ponujajo tudi v Carigradu, Stockholmu, Manili ali Ljubljani, pohorskega piskra ali pohorskega lonca pa se ne dobi nikjer razen na Pohorju. Mogoče.
