Zadnja leta spletna družbena omrežja preplavljajo fotografije oklanih, pogrizenih, pretepenih, mučenih in okrvavljenih psov, ki jih selektivno vzrejajo za pasje boje. Rejci imajo najraje pasmo pitbul, tu in tam pa se v ringu znajde tudi katera druga pasma. »Ljudje, ki sodelujejo v pasjih bojih, tega na facebooku ne skrivajo, temveč javno objavljajo fotografije dvorišč s kužki na kratki verigi, v sodih ali premajhnih utah. Težava je namreč, da po kazenskem zakoniku teh digitalnih dokazov ne moremo uporabiti za pregon lastnikov,« opozarja Monja Sedej iz društva Ustavimo pasje borbe. Njeni člani se že dve leti aktivno borijo proti pasjim bojem; ugotovili so, da v Sloveniji obstaja kakšnih 20 psarn, v katerih vzgajajo pse za boje in jih preprodajajo na nelegalnih borzah tudi v tujino.
Kazni so premile
Sedejeva opozarja, da je največja težava trenutnega kazenskega zakonika skopost. »Stremimo k temu, da jasno opredelimo vse oblike mučenja živali, da organi pregona dobijo določena pooblastila, po katerih bodo lahko na primer rejcu celo prisluškovali. Zakonik bi med drugim dopolnili z določilom, da se človeku, ki muči žival, to nemudoma odvzame, da se ji prepove lastništvo katere koli druge živali, kot tudi stik z mučeno živaljo, in še, da se v zakonik kot zločin zapiše tudi spolna zloraba živali.«
Čeprav je v obstoječem kazenskem zakoniku za surovo ravnanje z živaljo zagrožena denarna kazen in zaporna kazen do enega leta, za pohabljenje ali kruto usmrtitev pa dve leti, to bolj kot v praksi obstaja v teoriji. »Ker so kazni tako nizke, zakonik ne dosega namena,« je jasna Sedejeva, ki se s somišljeniki zavzema za zvišanja teh kazni tudi v praksi. »Da bi se ljudje bolj bali in si ne bi vsak upal tega početi,« pravi.
Prevzgoja je mogoča, a se ji je treba posvetiti
Cilj predlagateljev novele kazenskega zakonika (poleg civilne iniciative Ustavimo pasje borbe še poslanske skupine ZL, SMC, DeSUS in SD) je jasna določitev vseh oblik mučenja živali, udeležba in pomoč pri organizaciji živalskih bojev naj se obravnava kot najhujša oblika kaznivega dejanja, višina kazni pa naj bo takšna, da bo v prvi vrsti posameznike odvračala od kaznivega dejanja, v drugi pa omogočila učinkovit pregon in kaznovanje mučiteljev. Poleg tega bi sankcionirali tudi lastnike, ki svojim živalim ne zagotavljajo ustreznega bivališča, hrane in vode.
Javnost so zadnja leta šokirale različne tragične zgodbe trpinčenih psov: že od rojstva jih spodbujajo k agresiji, edini stik s človekom imajo med treningi za boje, vratne mišice jim krepijo s težkimi ovratnicami, na trenutke jih stradajo in jim odtegujejo vodo, pohvaljeni pa so zgolj, ko napadejo drugega psa. Sedejeva razlaga, da psi, ki jih rešijo iz rok pasjeborcev, sicer niso primerni za sobivanje z drugimi kužki, a vendarle to ne velja za vse. »Doma imam dva taka psa, odvzeta pasjeborcem, in sobivata povsem normalno, a to zgolj zato, ker se z njima ukvarjam. Prevzgoji se je namreč treba posvetiti,« je prepričana. Tako dodatna težava nastane tudi, ko psa že odvzamejo mučitelju – pri nas namreč ni ustanove, kamor bi lahko te pse namestili, kot tudi ne usposobljenih ljudi, ki bi s temi psi delali in jih pravilno (pre)vzgajali. »Ves ta proces pa seveda traja. Nič se ne zgodi z danes na jutri,« je sklenila sogovornica.
