Pravni red zaradi varovanja svobode posameznika, da je lastnik in uporabnik orožja, dopušča hipotetično možnost, ki se redko, a redno, tudi uresniči. Imetnik orožnega lista, ki orožje poseduje povsem legalno, lahko, poljudno rečeno, »znori«. Zaradi ljubosumja, izgube službe, hudega stresa. Orožje lahko uporabi za hudo kaznivo dejanje – umor, uboj, hudo telesno poškodbo. Pa zaradi tega tveganja še ne bomo prebivalstvu preventivno v celoti odvzeli pravice do lastništva, posesti in uporabe orožja. Obstajajo pomembni interesi, zaradi katerih je civilnemu prebivalstvu dostop do orožja treba omogočiti – v razumni meri. To so interesi ukvarjanja s športom, lovom, zbirateljstvom in interes zagotavljanja možnosti samoobrambe. Orožna zakonodaja mora le omejiti možnosti zlorab. Orožnega lista naj ne bi pridobile nevarne in psihološko nestabilne osebe ter osebe, ki ne znajo ravnati z orožjem. Naš zakon o orožju vsaj abstraktno to zagotavlja. Pogoji za izdajo orožnega lista so med drugim, da ima prosilec upravičen razlog, da ima opravljen zdravniški pregled, da je opravil preizkus znanja o ravnanju z orožjem, da ni bil pravnomočno obsojen za nasilna kazniva dejanja ali prekrške. Seveda pa se prognoza nevarnosti posameznika lahko skozi čas spreminja, lahko je bila že v osnovi napačno ugotovljena, in ni zakona, ki bi preprečil vse tragične dogodke. S tem je mogoče živeti. Obstaja namreč še drug instrument za zmanjšanje nevarnosti, ki jo v rokah civilistov pomeni strelno orožje.
Zelo pomembno je, da civilisti ne morejo priti do kar vsake obstoječe vrste orožja. Je že res, da orožje ne ubija brez človeka, pa vendar so vrste orožja, ki bi lahko ob (čeprav redki) zlorabi povzročile tako katastrofalno in množično škodo, da je pavšalni pristop upravičen. V Sloveniji – podobna pa je ureditev v praktično vseh urejenih državah – civilist (če ni pod določenimi omejenimi pogoji zbiratelj) praviloma ne more izposlovati orožne listine za orožje iz tako imenovane kategorije A (eksplozivni vojaški izstrelki in lanserji, avtomatsko strelno orožje, vojaško orožje itd.). Tudi če bi dokazoval, da je psihično stabilen, strokoven in da ni nikoli storil resnejšega prekrška ali kaznivega dejanja. So stvari, ki so tako nevarne, da družba ni pripravljena prevzeti niti minimalnega tveganja, da bodo nekoč uporabljene za zlo. Zato je v teh primerih prav »udariti počez« in brez nadaljnjega brezpogojno prepovedati ljudem, da si omislijo tank na dvorišču vrstne hiše, pa čeprav se s tem kakšnemu krasnemu, milemu in blagemu človeku verjetno dela krivica.
Licenca za ubijanje
Sprašujem se, zakaj je lastnikom izjemno nevarnih živali, pasem psov, ki so bile vzgojene izključno za ubijanje, dovoljeno tisto, kar ni dovoljeno pasioniranim ljubiteljem dolgih in kratkih cevi. Velika ljubezen Slovencev do psov je lahko del odgovora, ne pa celoten odgovor. Prisotnost pomembnih politikov v kinoloških društvih je lahko en, a ne odločilen kamenček v mozaiku. Je težava v tem, da novinarji, ki pišejo o hudih napadih psov na ljudi, preveč leno iščejo odgovore pri vedno istih kinoloških strokovnjakih, ki pri tej temi vendarle ne zmorejo biti povsem nepristranski? Morda pa je problem v pomanjkanju sočutja, empatije in odgovornosti naše družbe do žrtev napadov psov pasem pitbul in staffordshirski terier (in podobnih), ki se pogosto končajo s strahotno zmaličenostjo, življenje ogrožajočimi poškodbami ter dosmrtnimi travmami.
Letos so mediji poročali o več napadih psov, ki pripadajo pasmam, ki so bile vzgojene za napad in boj (zanje bom v tem članku izmenično uporabljal poljudne izraze »bojni«, »borbeni« in »nevarni« psi). V to kategorijo v svetu poleg že omenjenih pitbulov in staffordov praviloma uvrščajo še nekatere pasme, kot so bulterier, kanarska doga, argentinska doga, nekateri mastifi in tosa inu. Pri incidentih, ki so letos prišli v javnost, k sreči ni umrl noben človek (kot se je na primer zgodilo v tragičnem primeru Baričevič), pogosto pa so se začeli z napadom borbenega psa na drugega psa, ki ga je njegov lastnik poskušal ubraniti.
Slovenska statistika je pomanjkljiva. Predvsem ni pomembno, kolikšno je absolutno število napadov določenih pasem. Pomembno je razmerje med deležem določenih pasem v celotni pasji populaciji in deležem vseh napadov na ljudi, v kateri so bile udeležene. Zato je treba zavrniti večkrat slišani perfidni kinološki argument »glej ga zlomka, največ ljudi ugriznejo zlati prinašalci«. Prav tako lahko zanemarimo nenevarne ugrize različnih manjših kužkov in se osredotočimo na pasje napade na ljudi, ki so imeli za posledico smrt ali hude poškodbe. Postavljam trditev, da je pri nas enako kot v tujini, saj ni videti razloga, da bi bili slovenski pitbuli bolj krotki od tujih. Logični kriteriji pokažejo, da so relativno najbolj nevarne dobro znane pasme borbenih oziroma bojnih psov. Njihovih napadov je glede na delež v populaciji največ, prav tako imajo zaradi velikosti, teže, nepopustljive agresije in moči ugriza najhujše posledice. Ugriza pudlja enostavno ni mogoče primerjati z ugrizom, denimo, mastifa.
Kot rečeno, domača statistika ni idealna in svojo trditev moram opreti na naslednje, večinoma primerjalne argumente, ki predstavljajo krajši izbor iz množice študij in podatkov: (a) v slovenskem registru nevarnih psov (ki so že poškodovali človeka) so staffordi tretja najbolj nevarna pasma, čeprav je očitno, da ne gre za tretjo najbolj pogosto pasmo v Sloveniji; (b) kar 28 zveznih držav ZDA poroča, da pitbuli ugriznejo več ljudi kot katerakoli druga pasma; (c) članek v uglednem časniku Annals of Surgery iz leta 2011 poroča, da imajo napadi pitbulov za posledico višje stopnje smrtnosti, višje zdravstvene stroške in večje tveganje smrti kot napadi ostalih pasem psov, (d) več kot polovico otrok, ki so bili v obdobju 2001–2005 zaradi pasjih ugrizov sprejeti v bolnišnico v Filadelfiji, je ugriznil prav pitbul.
Za prepoved določenih pasem
Kurativno (naknadno) orožje za manjšanje nevarnosti pasjih napadov obstaja. Uzakonjeno je v zakonu o zaščiti živali in ni vezano na nobeno specifično pasjo pasmo. Uradni veterinar odredi usmrtitev psa, če je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti ali posebno hude telesne poškodbe človeka. »Zgolj« huda telesna poškodba za usmrtitev psa ne zadošča, takšnega psa se namreč »šola«. Z vso pravniško odgovornostjo izjavljam, da za resocializacijo napadalnih psov Slovenija skrbi mnogo bolje, kot skrbijo določene države za resocializacijo mladoletnih prestopnikov...
Kurativa, patetično šibka, kakor je, vseeno obstaja. Preventive sploh nimamo. Vsakdo si lahko nabavi in pelje na sprehod tempirano bombo na štirih nogah.
Če nihče ne more legalno posedovati tanka, minometa in mitraljeza, obstaja potreba po analogni ureditvi področja domačih ljubljencev. Z zakonom je treba prepovedati imetništvo, vzrejo, lastništvo in promet s psi, ki pripadajo v bodočem zakonu taksativno naštetim pasmam, to pa bi morale biti tiste pasme, ki so v svetovni stroki večinsko prepoznane kot bojne, posebej nevarne pasme, ki so bile zgodovinsko vzrejene in razplojevane predvsem za pasje boje. Nimam strokovnega znanja, da bi podal celovit katalog teh pasem, prepričan pa sem, da bi se v zakonodajnem postopku oblikovala primerna rešitev, spet predvsem z naslonitvijo na tuje izkušnje. Zagotovo pa bi morali biti prepovedani pitbuli in staffordi. Razen zdravljenja psiholoških kompleksov in težnje po ustrahovanju okolice namreč ni videti drugih (legitimnih, normalnih) razlogov, da si nekdo omisli fundamentalno nepredvidljiv stroj za ubijanje, ki je še mnogo bolj nevaren od puške (ker psa usmerja lastna volja oziroma nagoni).
Nekdo bo ugovarjal, da se utegnejo tisti, ki bi želeli obiti prepoved borbenih psov, znajti drugače. Kaj, če si omislijo mešance (ali domnevne mešance), ki bi recimo imeli 95 odstotkov genetske zasnove pitbula, le 5 odstotkov pa neke druge poljubne pasme? Taki zlorabi se je mogoče enostavno izogniti z ureditvijo, po kateri je prepovedano lastništvo in imetništvo vseh psov, ki imajo prevladujoče fiziološke in vedenjske značilnosti prepovedanih pasem. Za tako rešitev imamo zglede v tujini, v dvomljivih primerih pa si lahko upravni organi pomagajo z izvedenci kinologi.
Znani slovenski kinolog Jože Vidic lahko v medijih (Dnevnik, 29. aprila 2015) izjavlja, da »ni nevarnih pasem, so le nevarni ljudje«, kolikor hoče. Moje pravne izkušnje pa mi omogočajo izpeljati sklep, ki si ga upam razširiti tudi na kinologijo, za katero vsekakor nisem strokovnjak. V pravu pogosto nima smisla izumljati tople vode. Če je neka normalna, razumna, uspešna in demokratična država že pred časom sprejela neko zakonodajno rešitev, se je dobro zgledovati po tej rešitvi. Dobro, če obstajajo lokalne posebnosti, je tuji zgled treba prilagoditi tem posebnostim, vendar pri problematiki nevarnih psov takih posebnosti niti ne more biti. Verjamem, da so slovenski kinologi strokovni. Ne verjamem pa, da so bolj strokovni kot kinologi najbolj razvitih zahodnih držav. Ne verjamem niti, da so naši politiki bolj zreli in odgovorni od politikov teh držav.
V tujini – tisti, po kateri se bojda zgledujemo – ob tragedijah, ki jih povzročijo bojni in nevarni psi, ne sedijo križem rok. Pustimo ob strani dobesedno nepregledno število anglosaških državnih, zveznih in lokalnih jurisdikcij, ki tako ali drugače radikalno omejujejo oziroma prepovedujejo imetništvo nevarnih pasem. No, prav po Američanih se menda ne spodobi zgledovati... Vendar je tudi na Danskem prepovedano imeti v lasti ali se ukvarjati z vzrejo trinajstih najnevarnejših pasem psov (vključno s pitbulom in toso inu). Lastništvo pitbulov in podobnih pasem je prepovedano tudi na Norveškem in v številnih švicarskih kantonih.
Seveda je treba pritrditi mnenjem naših kinologov, da je tudi bojnega psa mogoče lepo vzgojiti, tako da ljudem ni nevaren. Za to so potrebni odločni, strokovni, etični in skrbni lastniki. In najbrž nekaj sreče.
Vendar to ni zadosten argument, da se dovoli lastništvo, posest in promet z izredno nevarnimi pasmami psov. Tveganje za katastrofalno škodo, če pride borbeni pes v roke nepravega lastnika ali če je enostavno živčno občutljiv in agresiven zaradi slabih izkušenj s psi, ljudmi ali dednih nagnjenj, je tako visoko, da ga je treba preprečiti že na abstraktni ravni. To tveganje je po naravi stvari mnogo večje kot pri slabo vzgojenem ali slabo socializiranem ptičarju ali labradorcu. Podobno kot nikomur ne dovolimo posesti minometa – in se ne sprašujemo o njegovi zrelosti, skrbnosti, odgovornosti.
Napovedujem, da bo – če se glede urejanja problematike bojnih psov nič ne spremeni – v roku enega leta prišlo v Sloveniji do strašne tragedije, podobne tistim, o katerih smo doslej brali v tujem tisku. Prej ali slej bo žrtev napada biološkega bojnega stroja zelo majhen otrok, morda dojenček. Letos je stafford v okolici Kamnika že ogrizel po obrazu osemletnega dečka. Zakaj morajo biti otroci in njihovi starši izpostavljeni takemu terorju in na nedolžnem nedeljskem sprehodu sprejemati takšna nesprejemljiva tveganja? Pitbulov in staffordov je že na ošvrk na cestah in gozdnih poteh vse več, njihovi lastniki pa so še vedno večinoma nabildani in mrkogledi mladi fantje brez vratov...
Kdo bo prevzel odgovornost, ko bo izgubljeno otroško življenje? Vplivni kinologi, ki so proti prepovedi določenih pasem? Jože Posedi, generalni direktor Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ki ne pripravlja nobenih zakonodajnih sprememb na področju varstva ljudi pred nevarnimi psi?