Samo zato, da sem potešil željo staršev, da bi bil tudi jaz inženir.
To ni ravno najlažja fakulteta. Koliko ste potrebovali?Redno sem doštudiral, v štirih letih, vendar pa tega znanja nisem nikdar posebej unovčil. Takoj po fakulteti sem šel še v vojsko, kajti če nisi bil v vojski ali na delovni akciji, nisi dobil potnega lista.
Kdaj ste dobili potne liste?Leta 1963 smo že lahko hodili ven.
In takoj po kavbojke v Italijo?Kavbojke in plošče.
Kateri je bil prvi rokenrol komad, ki ste ga slišali?Runaway Dela Shannona. Ta komad je lepo letel.
Letel? Smučarski izraz!Skakalni. Bil sem skakalec. Tudi mladinski državni prvak. Osebni rekord 57 metrov sem postavil na stari skakalnici v Šiški.
Je res, da ste tedanji mladci prej vedeli za Pata Boona kot za Little Richarda ali Fatsa Domina, čeprav je Boone pel njihove pesmi?Absolutno, ker je bila na radiu cenzura in se ni smelo vrteti rokenrola. Boone je bil romantična varianta, čeprav mi je bil bolj všeč Harry Belafonte. Ko pa sem zaslišal Chucka Berryja, sem vedel, da je to moja glasba. Imel je ritem, ki sem ga začutil.
Se je takrat na radiu vrtela pretežno slovenska glasba?Da, in to popevke oziroma pesmice. Dolgčas. Komaj smo čakali, da se je kaj zgodilo. Bendi so se rojevali počasi.
Se ve, kdo v Ljubljani je imel prvi električno kitaro?Ve se. To je bil Božo Vider, ki danes živi na Švedskem. Sam jo je naredil. Leseni del je imel oblikovan v obliki roke. Igral je pri Albatrosih skupaj z Miho Jazbinškom, sam pa sem pel. Razpadli smo konec leta 1965 in šel sem v Nemčijo. Najprej v München, kjer sem obiskal glasbeno agencijo, da bi mi našli bend, vendar mi tam ni uspelo, zato sem šel naprej do Frankfurta, do Nemca, ki sem ga spoznal v Portorožu, kjer smo igrali z Albatrosi. V Nemčiji sem delal v tovarni za tekočim trakom, si nabral denar, kupil kitaro, ojačevalec, mikrofone, kable in avto ter se opremljen vrnil v Ljubljano, kjer sem se takoj povezal s starimi Albatrosi, torej z Jernejem Podbojem, Đurom Penzešem in Vidrom. S Podbojem sva zorganizirala Mlade leve, vendar sem sam hotel igrati rokenrol, oni pa so bili šolani glasbeniki in so hoteli igrati prijetnejšo glasbo. Zato smo se razšli. Soul so začeli igrati, ko me je na mestu vokala zamenjal Benč. Pa tudi razširili so zasedbo s pihali, ki jih v prvi različici benda ni bilo.
Ste besedila pisali tudi sami?Nikdar, sem pa vedno sodeloval, da so se metrično ujemala. Večino tekstov je tedaj napisal Dušan Velkaverh, tudi Elza Budau in še kdo. Kajti pel sem tudi na Slovenski popevki. Sicer so bili pa v tistem času teksti kar smiselni in vsebinski.
Med drugim ste odpeli serial priredb, kot so Massachusetts, San Francisco, California Dreaming, ki so vse poslovenjene.Slednjo smo naredili že z Belimi vranami, pri katerih sem začel delati s Tadejem Hrušovarjem. On je bil prej pri celjskem bendu Felows, srečala pa sva se pri Levih. Tarnal je, da bi rad imel bend, jaz pa prav tako. Potegnil je Ditko Haberl, zraven je prišla še Doca Marolt.
Vedrina in entuziazem večglasja, ki ste ga zmogle Vrane, daje vtis, da je bilo v tistih časih v Ljubljani ves čas sonce in pomlad, pri čemer ključno začimbo vsaj za moj okus daje Maroltova.Maroltova je imela resda nešolan, vendar pa rezek, karakteren glas. Tedaj se je pojavila hipijada.
Kdaj so bili prvi hipiji v Ljubljani?O, to pa dobro vem. Okoli leta 1970. Tedaj sem bil še »straight«, sem se pa začel spoznavati s svobodnjaškimi glavami in spreminjati, kar je bila tudi posledica tedaj še neprepovedane marihuane.
Neprepovedane?! Se šalite?Ne, do leta 1973 si lahko imel hašiš, ki ga je bilo več kot trave, na gostinski mizi. Tudi zvijali smo lahko javno. Potem pa je prišel neki dekret in policisti so začeli popisovati. Hašiš so kolegi nosili iz Afganistana, kjer tedaj ni bilo vojne.
Od tod pregovor: »Dok je bilo Tita, bilo je i šita«?Bržkone iz teh časov, da.
Kdaj se je začela marihuana pri nas gojiti doma?Okoli leta 1974. Prej se ni gojila, ker je bilo dovolj uvožene robe. V Ferenta, kjer smo se družili, so hodili tudi varnostniki in policisti iz parlamenta in jih ni nič motilo. Po letu 1973 se je začelo spreminjati, leta 1976 in 1977 pa še bolj zaostrovati.
Kdaj se v Ljubljani pojavi heroin?Približno takrat, v drugi polovici sedemdesetih.
Vendar pa je bilo prvo trdo mamilo pri nas opij iz Panonske nižine oziroma iz Makedonije, mar ne?Da, opij je bil prej, čeprav sem poznal redko koga, ki bi ga tedaj užival. Za razliko od LSD, ki je bil bolj razširjen in je postal trn v peti oblasti, kajti pod njegovim učinkovanjem postaneš svojeglavec, ki ne sledi več javnim navodilom. Kar se je zgodilo tudi meni. Začel sem razmišljati in se dokončno odločil, da ne bom sprejel življenjskih kalupov.
Kako velik je bil hipijevski ljubljanski krog?Ne velik. Po vsej Ljubljani je bilo morda 30 ljudi, ki jih je zanimalo vse.
Kako so hipijevske izkušnje vplivale na vašo glasbeno kariero?Tako da sem fantom in dekletom iz Vran rekel, da grem svojo pot. Vedel sem, česa nočem, nisem pa vedel, kaj hočem. Zato sem šel po svetu. Najprej na Nizozemsko, potem pa tudi na Finsko, kjer sem živel v komunah. Tri leta sem se potikal okoli. Ravno prav, da sem spoznal škodljivost civilizacije.
Pa vendar, katera vam je posebno ljuba pesem iz tistih časov?Žal mi je, da ni izšla priredba If I Were a Carpenter, to pa zato, ker so jo bunkerirali zaradi besedila: »Če reven bi bil cesar, ti pa dama visoka, bi me vzela za moža in mi dala otroka.« Niso predvajali komada, ker je tekst poudarjal socialno razliko, teh pa v Jugoslaviji naj ne bi bilo.
Del leta preživite na Hvaru. Sanjska ideja za marsikoga. No, za ljudi, ki se odselijo iz mesta in se hvalijo, kako lepo je pri njih, je prav tako značilno čudenje, kako to, da jih nihče ne obišče. Ste imeli tudi vi ta problem?Ne. Saj so prihajali ljudje in še prihajajo.
Še vzamete v roke kitaro?Še, sploh kadar sem v Ljubljani in dobim kako idejo.
