Kako ga opisati? Težko. »Lemmy bi moral biti samostalnik,« je nekoč dejal pevec Metallice James Hetfield. »Spomnim se še časov pred rokom, ko so bile le mamine plošče,« slišimo v filmu Lemmy iz leta 2010. »Ko smo slišali Elvisa, smo takoj vedeli, da je to za nas, in nikoli nismo odnehali.« Da, Lemmy je tisti, ki je na Otoku v živo spremljal rojevanje rokenrola. Ob poslušanju plošč Elvisa, Jerryjs Leeja Lewisa, Little Richarda in Buddyja Hollyja ter na koncertih Beatlov in Jimija Hendrixa, nekaj časa celo kot njegov »roadie«. Kot Rokerski vikar je sredi šestdesetih na odru kradel slavo Rogerju Daltreyju in The Who, menda pa celo kot prvi britanski bend leta 1966 nastopil v nekdanji Jugoslaviji in se celo neuradno sestal s Titom v Beogradu.
Lemmy je zadnji O. K.
Z vesoljskim rok bendom Hawkwind je v začetku sedemdesetih inspiriral psihedelično sceno, ker pa sta mu bolj kot psihedeliki sedla speed in alkohol, se je po aretaciji v Kanadi leta 1975 z zasedbo razšel. Materializacijo hitrosti in surove sile, ki jo je vedno iskal, je še isto leto našel v najglasnejšem bendu na svetu Motörheadu, kar v ameriškem slengu pomeni »udarjenec na hitrost«. Sprva se je skupina v značilnem lemmyjevskem stilu imenovala kar Bastard, po naše Pankrt. Oče, sicer duhovnik, ga je namreč že kot dojenčka zapustil, a ga je menedžer prepričal, da s takšnim imenom ne bodo osvajali lestvic.
V štirih desetletjih je skupina izdala 23 studijskih albumov, zadnjega z naslovom Bad Magic letos, deset posnetkov v živo in dvanajst kompilacij. Še bolj impresiven je vpliv, ki ga je Lemmy z Motörheadom pustil na rokovsko glasbo. Celo Ozzy Osbourne mu v omenjenem filmu daje primat pri oblikovanju metalskega zvoka, kot majhni otroci, ki srečujejo svojega idola, ali največji oboževalci pa se mu poklanjajo vsi po vrsti, od Metallice do Dava Grohla. »Lemmy je zadnji O.K., da veš, katero mejo lahko prestopiš,« pravi celo Hetfield, Kirk Hammett pa dodaja, da brez Motörheada ne bi bilo velike metalske četverice Metallica, Slayer, Megadeth in Anthrax.
»Ne želim živeti večno«
A to ni bistveno. Lemmy je, kot vsi potrjujejo, do zadnjega diha živel kot pravi roker. Ni se prodal, afnal, pretvarjal, ni hotel biti zgled ali idol. Viski, ki naj bi ga iz zdravstvenih razlogov letos zamenjal z vodko, cigarete, droge, ženske, igre na srečo in glasba so bili njegovo življenje, ne promocijska strategija. Poleg tega je zbral še noro kolekcijo bodal in drugih vojaških atributov, predvsem z nacistično svastiko, seveda pa pri tem jasno zatrdil, da je vse prej kot nacist in je to pač zbirateljska ljubezen. Čudaško? Vsekakor. A bil je to, kar je bil, neposredno v obraz, pristno, s ponosom in neverjetno dolgo je zdržal v takšnem tempu, zato je eden in edini.
»Vsi smo na čase konkretno pretiravali, a on je samo nadaljeval. Kot da je železen ali kaj,« se mu je čudil tudi Ozzy, ki ga je v poslovilnih besedah imenoval za velikega prijatelja, bojevnika in legendo. Kljub hudi bolezni je še 11. decembra v Berlinu odigral 16 komadov dolg koncert in se ob tem šalil, da je očitno še vedno neuničljiv. Le dobra dva tedna pozneje, 29. decembra, pa pri 70 letih na svojem domu v Los Angelesu umrl zaradi izgubljenega boja z »ekstremno agresivnim« rakom. A za njim niso točili solz, temveč viski, v spomin pa si je na milijone navdušencev še enkrat zavrtelo najljubše Motörheadove pesmi. Sam je najbolje povzel v slavnih besedah iz njegove najslavnejše pesmi Ace of Spades (Pikov as): »Veš, da sem rojen, da izgubim, in hazard je za bedake. A tako mi je všeč, mala, ne želim živeti večno.«
