Adijo, Rio! ali slovo od najboljšega gostinskega vrta v Ljubljani

Kaj je Rio?

Rio je gostinski obrat iz dveh delov. Iz notranjega dela, ki se deli na sprednji in zadnji del, ter iz pripadajočega vrta. Danes v prednjem prostoru sicer še vedno obratuje prehranjevalnica z balkansko hrano Rio Momo. Pred tem je v istem prostoru deloval prvi lokal s hitro hrano tipa McDonald's. Načeloma ima Ljubljana še vedno svoj Rio. A dejansko že dolgo ni več tako, pred nekaj dnevi pa je bila usoda gostinskega vrta, kot se zdi, tudi dokončno zapečatena. Kjer je nekoč stal Rio, boso sezidali prizidek Kazine oziroma akademije za glasbo.

O tem govorita dve potrdili. Prvo je »Odgovor Oddelka za urejanje prostora MU MO,« v katerem piše: »Prizidek ob Kazini je na podlagi predhodno izdelanih preveritev predviden na zemljišču parc. št. 3178/1, 3178/2, 3178/3, 3179, 3180, 3181/1, 3181/3, 3181/4 in 3182, vse k. o. Ajdovščina. Restavracija Rio je imela letni vrt zahodno od teh zemljišč, na zemljišču parc. št. 3184, k. o. Ajdovščina. Pred pripravo Občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) bodo za širše območje (vključno z zemljiščem parc. št. 3184, k. o. Ajdovščina) načrtovanega prizidka izdelane variantne rešitve, ki bodo podale predloge za urejanje. Najboljša variantna rešitev bo podlaga za pripravo OPPN.« Kakšna bo usoda »nekdanjega vrta Rio«, bo torej odločeno glede na izbrano variantno rešitev.

Če na oddelku za urejanje prostora še govorijo o variantnih rešitvah, v odgovoru akademije za glasbo ni okolišenja: »Spoštovani g. Mehle, projekt prostorske rešitve za Akademijo za glasbo Univerze v Ljubljani (UL AG) predvideva selitev v stavbo Kazina (kjer že nekaj let uporabljamo veliko dvorano) in izgradnjo prizidka na zemljišču bivšega vrta restavracije Rio. Sicer smo pa prejšnji teden povabili novinarje na svečani podpis pogodbe za nakup zemljišča za izgradnjo prizidka, kjer je bil predstavljen tudi idejni projekt le-tega. Lep pozdrav. Andrej Grafenauer.«

Postojanka za punkerje

Da, hvala, a šmrc! Ni dvoma, Rio gre končno »čao bao«. Najboljši gostinski vrt v tem mestu. Nemara vseh časov! Vrt za vsaj 500 ljudi. Kjer se nemalokrat ni dalo dobiti praznega stola za mizo. In obratno. Če na vrtu ni bilo veliko ljudi, te je natakar redno zaznal z namerno zamudo. »Pa stranišče,« se je spomnil starih gostov. »Tista ženska na WC je stalno težila, da smo ji potem nekoč podtaknili kanček neke substance, da je ves čas hodila naokoli.« Pa tip v opravi ortodoksnega Juda, za katerega je veljalo, da za denar pere trupla v secirnici. Pa spoštovani astronom, s specialko Ria pod pazduho. In mnogo drugih, ki so tam prebili leta.

A dogajanje na vrtu oziroma v zadnjem delu gostišča spada v kasnejšo fazo razvoja scene Ria. Pesem Braneta Bitenca in Otrok socializma (»V Riu sedim in pijem svoj pir«) se je dogajala v prednjem delu. Tam, kjer je danes Rio Momo. Do začetka osemdesetih je bila tam prehranjevalnica kanček druge vrste. Tam je kuhala gospa Judež. Mama sošolca. Dolg socialističen pravokoten točilni pult z nerjavečo površino in visoki stoli okrog. Ob Medexu in Unionu osnova ljubljanskega punka. »Punkerji smo najprej hodili v Skalco, ki pa je bila neverjetna beznica. Potem smo šli v Rio in Medex. V bistvu oboje. Rio je bil v začetku odprt tudi do šeste zjutraj, potem pa so zapiralni čas pomaknili proti eni. Nemara tudi zaradi nas. Najprej so zahtevali, da moramo nujno naročiti pijačo. Potem so zatežili, da moramo nujno zraven naročiti še hrano. Skratka stopnjevali so pritisk. In potem smo šli ven. Vrhunec Ria je po mojem festival R.I.O. Sicer pa ja, festival! Ali imaš v Ljubljani boljši prostor za festival?« se sprašuje punkovski prvoborec.

R.I.O. v Riu

Kot v svoji knjigi Harmonika za butalce razlaga harmonikar Bratko Bibič, je bil prvi festival R.I.O. (»R.I.O. v Riu«) leta 1980. Velja pojasniti, da Rock in Opposition ni domislica organizatorjev festivala oziroma priročna izpeljava kratice iz imena prizorišča, temveč je artistično gibanje R.I.O. nastalo neodvisno. Gre za evropsko domislico. In na prvem festivalu na vrtu Ria so nastopili Art Zoyd (Francija), Univers Zero (Belgija) in Mamma non piangere (Italija). Drugi festival R.I.O. je bil leta 1982 v preddverju Križank, dogodek pa se med drugim šteje kot rojstvo gledališke skupine Ane Monro. Na prvem festivalu se je zbralo približno 200 gledalcev, kot danes ocenjuje Bibič, pa je tisti vrt sprejel tudi 1000 glav.

A punkerski in postpunkerski Rio ni edina etapa slavnega prizorišča. Po neki intuiciji smo poklicali Vasilija Poliča, nekdanjega vrhovnega sodnika, pisatelja, predvsem pa starega Ljubljančana, »centraša«. »Rio? O, kako ne bi pomnil teh časov?! V Riu sva se družila z mojim velikim prijateljem Tomažem Tozonom, izjemnim glasbenikom in skladateljem, tudi izvajalcem pesmi iz filma Kekec. Govorim o času pred 50 leti, ko smo bili še mladi. Rio je bil izrazito obljuden vrt. Nekaj časa je bil tam tudi letni kino, predvsem pa se je igrala glasba v živo. Jazzovski jam sessioni so se iz Bellevueja preselili na vrt Ria. V Riu smo med drugim izvedli amatersko postavitev opere Prodana nevesta, v kateri sem nastopil tudi sam. Na vrtu, seveda. Prednji notranji del je bil pa zbirališče boemov. Jelka Cvetežar, slavna pevka, je bila redna gostja, tako kot mnogi drugi. Policijska marica je bila pred Riom v tistih časih parkirana malodane redno in policisti so vsako jutro vozili goste na streznitev, čemur sem sam nekajkrat ubežal s tem, da sem preplezal zid, onkraj katerega je Knafljev prehod,« se spominja gospod Polič. Trdi udi, da so leta 1970, ko je bilo v Ljubljani svetovno prvenstvo v košarki, v Rio najraje zahajali brazilski reprezentanti: »Brazilci so bili nad Riom navdušeni.«

To je kratka, nemara tudi površna predstavitev kultnega ljubljanskega vrta, ki ga očitno čaka izginotje. Podobno kot se je lani zgodilo majhnemu parku v križišču Resljeve in Trubarjeve. Seveda v letu, ko se Ljubljana ponaša z nazivom zelena prestolnica Evrope. Adijo, Rio!