A pogled na seznam portala me je razočaral. Deloval je hladno znanstveno. Spominjal je na seznam levih napadalcev nogometnih klubov prve slovenske lige. Najprej ime kluba, potem ime in priimek levega napadalca. Popolnoma enostavno. Vsaj pri nogometaših. Na delovišču, se pravi nogometnem igrišču, bo najbrž tudi nogometnemu analfabetu kmalu jasno, kje igra levi in kje desni napadalec. Možnost pomote je skoraj izključena, igralno polje razmejeno, vloge jasno definirane – levi branilec pokriva desnega napadalca in obratno, desni branilec levega napadalca.
A kako jim je uspelo sestaviti tako precizen seznam pri novinarjih? Nerad kogarkoli obtožujem površnosti, zlonamernosti ali populizma, zato sem želel izvedeti kaj več o znanstvenih podmenah pri oblikovanju seznama. A sem bil prepuščen sam sebi in svoji domišljiji, saj je portal 24kul.si za bralce in njihove komentarje ali vprašanja nedostopen.
Začel sem z revijo, ki sem jo kot prvo vzel v roke v času svojega otroštva, Cicibanom. Takrat še nisem vedel, da pri njegovem nastajanju sodelujejo tudi levi novinarji. Očitno sem bil zelo obremenjen z razlikami med posameznimi črkami, z levimi in desnimi zavoji – pri črkah b in d na primer, težave mi je včasih povzročalo ločevanje med velikimi in malimi. Ko sem se mukoma prebil do konca strani, sem revijo ponosen in zadovoljen odložil, ne vedoč, da mi je marsikaj ostalo skrito – tudi imena piscev in ilustratorjev, njihove svetovnonazorske opredelitve ali prehranjevalne navade.
Tako se zdaj ob pomoči seznama na 24kul.si vračam v čas otroštva, da popravim morebitne napake in zablode, do katerih me je morda pripeljalo površno branje. Ampak kako naj pravzaprav danes ob branju prepoznam levega novinarja revije Ciciban? Na kaj so se oprli avtorji seznama na 24kul.si? Otroško naivno bi pomislil, da so to tisti, ki objavljajo vedno le na levi strani revije.
Preverim: isti ilustrator se pojavlja na lihih in sodih straneh revije. Prva predpostavka torej odpade. Se je morda znašel na seznamu, ker ilustrira le zgodbice, v katerih nastopa dedek Mraz, ne pa tudi tistih s sv. Nikolajem? Je bilo za urednika revije dovolj, da so ga dodali na seznam levih novinarjev, ker ni želel Rdeče preimenovati v Modro kapico ali pa ker je trmasto vztrajal pri politično opredeljenem Vorančevem naslovu Levi devžej?
Skratka, vrsta neodgovorjenih vprašanj. Pa sem šele pri prvem časopisu, ki se začenja na črko c. K sreči mi bo delo s črko d nekoliko olajšano, saj sem na seznamu opazil, da nekateri slovenski klubi v prvi ligi nastopajo kar brez levih napadalcev (Družina, Demokracija…) – pardon, novinarjev. Ni mi povsem jasno, kako lahko samo z desnimi igralci ohranjajo visok nivo igre? Sploh pa, kako to, da nikjer na portalu ni omenjen seznam desnih novinarjev? Je mogoče pravilna domneva, da so tisti, ki niso levi, pač desni?
Pri nogometaših so običajno na seznamu oboji – levičarji in desničarji. In seveda tudi tisti, ki enakovredno uporabljajo obe nogi. Kot je pred kratkim izjavil legendarni Pele: »Neymar mi je všeč, ker zabija z obema nogama.« Kako pa je danes v slovenskem novinarstvu – nam je še mar za tiste, ki z dvignjeno glavo in dobrim pregledom nad igro igrajo kot zvezni igralci na sredini igrišča?
Igor Drnovšek, Škofja Loka
