Ljudstvo je kot razred dvajsetih dijakov. V povprečnem razredu se ne moremo dogovoriti niti, kakšne barve majice bi imeli ob koncu šole. Pobudo prevzame posameznik. Podobno je v državi. Nikamor ne bi prišli, če bi se dva milijona ljudi poskušalo nekaj dogovoriti. Nekdo mora odločati, pa naj bo to predstavnik ljudstva ali zgolj razreda.
Skozi zgodovino je bilo preizkušenih več načinov vladanja, a test časa je prestala le demokracija. Zato še ni supersistem, ker ima dve veliki pomanjkljivosti. Prva je tiranija večine. Nebo bo postalo zeleno, če bo tako trdila večina ljudi, majice ob koncu šolanja prav tako. Samo zato, ker večina deli to mnenje, še ne pomeni, da imajo prav. Drugi problem je neučinkovitost odločanja. V razredu je težko izpeljati glasovanje, če je prisotnih pol dijakov, od tega le četrtina ve, o čem glasujemo, drugi četrtini se zdi neumno, da sploh glasujemo. Državne volitve so težko izvedljive iz podobnih razlogov. Boljšega sistema še nimamo. Gre za počasen sistem, ampak je edini, ki omogoča sodelovanje. Lahko glasujete za modre ali rožnate majice, levo ali desno, pomembno je, da ste aktivni, kajti ne znajo vsi ljudje voliti, ne glede na to, kako preprosto se zdi.
Da bi demokracija čim bolje funkcionirala, lahko poskrbimo mi, s tem da opravimo svoj del. S pravilnim odločanjem, zanimanjem za dogajanje okoli sebe in nekaj optimizma. Pozanimajte se, o čem ali o kom volite, in pojdite na volitve. Otresite se miselnosti »sam ne morem ničesar spremeniti«.
Najglasnejši so običajno prav tisti, ki so se odrekli svoji pravici do odločanja. Tisti, ki glasno trdijo, da jim je vseeno, kakšne barve majice bomo imeli, tisti, ki imajo početi kaj pametnejšega, kot izbirati skupino, ki nam bo igrala na maturantskem plesu, tisti, ki so menili, da se z glasovanjem ne da ničesar spremeniti. Podobna je situacija na državni ravni. Najglasneje se pritožujejo tisti, ki niso nič naredili za to, da bi se stvari začele obračati na bolje. Države ne ustvarjajo politiki, ampak mi, ljudstvo.
Mladih volilcev je najmanj, smo najmanjša starostna skupina z že skoraj tradicionalno politično neudeležbo. To se mora spremeniti, predvsem zato, ker gre najbolj za našo prihodnost. V državi, ki jo bomo soustvarjali ali le opazovali, kako jo ustvarjajo drugi, bomo najdlje živeli mi. Smo edini, ki nas zadevajo vse teme, od šolskega sistema, katerega udeleženci smo, do pokojnine, ki jo bomo (upamo) nekoč dobivali. Naš denar bo odplačeval državne dolgove. Ne smemo dopustiti, da naš glas ostane neslišen, ker se nam v nedeljo ni ljubilo iti na volitve, ker smo v soboto žurirali.
