»Kako se uprete, da na prizorišču snemanja ne zapadete v avtopilotski način delovanja?« je novinarka Radia Times Emma Brockes nedavno izzvala hollywoodskega starosto Roberta De Nira. Zvezdnik, ki se že nekaj časa otepa kritik, da so njegovi igralski vrhunci že zdavnaj minili in da se zato zateka v vedno bolj bebave vloge, je po hitrem besednem spopadu pred izklopljenim snemalnikom z izjavo: »Tega se ne grem, ljubica!« odvihral z intervjuja. Brockesova je njegovo vedenje označila kot domišljavo, medtem ko so se mediji razpisali, zakaj se je De Niro tako burno odzval na provokacijo. Tako je obveljala kar realna ocena, da ni prenesel kritike oziroma je pregovorno ravnal kot mačka, ki so ji stopili na rep.
Igralec, znan po vrhunskih vlogah nevarnih mafijcev, psihopatov in drugih družbenih obrobnežev, v prvi vrsti Vita Corleoneja iz Botra in Travisa Bickla iz Taksista, je res nizko padel. Nazadnje se ni ravno proslavil kot vajenec Anne Hathaway, še bolj neusmiljeno pa so se ga mediji lotili po klišejski vlogi v filmu Dedek uide z vajeti, ob boku Zaca Efrona. Izjave kot »Zabavaj se, dokler ne zanosiš!«, pri čemer soigralko po oprsju poškropi s sončno kremo, in »Nisem seksal že 15 let. Hočem fukat, fukat, fukat!« mu res ne morejo biti ravno v ponos. Z njimi je izgubil še tiste nekaj pristne duhovitosti, ki jo je premogel v Njenih tastarih in Njegovih tastarih, ter tako mogoče res pristal v seksističnem igralskem avtopilotu.
V sivem polju črnega humorja
Nič kaj bolje ne kaže Petdesetim odtenkom črne, ki že v napovedniku ne postrežejo s čim vrednejšim kot klišejskimi parodičnimi šalami in situacijami, kakopak izpeljanimi iz že klišejskih Petdesetih odtenkov sive. Žal tu zaman iščemo prevratništvo parodije in kritični humor, čeprav se ne preveč uspeli film, posnet po knjižni veleuspešnici, kar sam ponuja za humorni pretres. Njegova parodija velikokrat obrnjeno celo potrjuje stereotipe in fabricirane spolne fantazije, ki jih prodaja film Petdeset odtenkov sive. In s tem kljub napovedi, da »ko poskusiš črno, te siva ne zanima več«, tudi sam ostaja v hudo sivem polju črnega humorja.
Po Snoopyju, Scooby-Dooju, Čebelici Maji, Garfieldu v kina prihaja še ena v vrsti modernih obuditev nekdaj priljubljenih risanih likov, tokrat Alvina in veveričk. Sicer simpatični liki so animirani v preverjeni 3D-tehnologiji in se prav tako preverjeno stapljajo z realnim svetom, ki ga na koncu v pravi maniri animiranih junakov kakopak nadvladajo. Skratka, film ponuja kopico zabave, a tudi kopico motečih nanašanj na že slišane in videne šale, zaplete in tehnike. Alternativo za mlade filmske ljubitelje ponuja Kinodvor z norveško pustolovščino Misija Arktika, v kateri se mora trojica otrok sama znajti v zahtevnih razmerah na severnem polu.
Los Angeles igra samega sebe
Zanimivo filmsko perspektivo pa znova prinaša Slovenska kinoteka. Kot izhodišče za pretres filmskega mesta Los Angelesa bodo prihodnji četrtek predvajali filmski esej Los Angeles plays itself. Ta kaže, kako Hollywood razume samega sebe, pri čemer se jasno izriše tudi njegova izkoriščevalska plat in kontrapunkt realnemu mestu, ki ga tarejo številni problemi in neenakosti. S tem se bodo v novi luči v petek in soboto izrisali tudi nekateri kultni in legendarni filmi o Los Angelesu, ki ob njegovem blišču razkrivajo tudi dekadenco in izprijenost: LA zaupno, Noč na zemlji in Globoko spanje.
