Marsovec je po svetu prvi konec tedna popolnoma dominiral in na blagajnah dosegel že 54 milijonov dolarjev, pri nas pa je bil drugi najbolj gledani film tedna. Ogledalo si ga je že blizu 8000 gledalcev, za nekaj sto ga je prehitel spektakularni Everest, ki potrjuje priljubljenost gorniških filmov pri nas. Med novostmi v kinih izstopata novi Peter Pan in filmska zgodba o Paulu Coelhu v domači brazilski in tako za zgodbo še toliko bolj privlačni produkciji.
Neprijazna pustinja, ki vabi
Če je Ridley Scott v svojih kultnih znanstvenofantastičnih stvaritvah Osmi potnik in Iztrebljevalec vesolje kljub njegovi prostranosti prikazal kot grozljivo utesnjujoče in temačno ter zavzel problematičen odnos do bliskovitega tehničnega razvoja, je v Marsovcu obratno. Navdušuje s prelepimi posnetki rdeče puščavske pokrajine, ki kljub svoji neprijaznosti do življenja človeka kar vabi v svoj objem, hkrati pa je rdeča nit filma nesporen slavospev znanosti in človeškemu napredku. Glavni junak zgodbe ni astronavt, ampak tako rekoč superznanstvenik Mark Watney (Matt Damon), ki se spopada z vsemi možnimi zagonetkami, da bi sam samcat preživel na Marsu.
Čeprav gre Scottu vsekakor šteti v dobro nov korak v vizualizaciji vesoljskega prostora in približanja planeta, ki ga lahko sicer opazujemo prek Nasinih satelitskih posnetkov, pa ostaja nekako plitek in predvidljiv. Mojster znanstvenofantastičnega žanra prinaša zanimivo in spektakularno avanturo, nekakšno mešanico Brodoloma in Gravitacije, polno zanimivih znanstvenih problemov, a mu prav zaradi obrata v filozofiji zmanjka globine in ostrine, ki jo je vsekakor pokazal v prejšnjih stvaritvah. Matt Damon pa bolj kot brodolomec v doslej za človeka nepoznanih okoliščinah in prvi prebivalec rdečega planeta deluje kot zabavljač, ki je rahlo čez les. Spletni uporabniki se že hudomušno sprašujejo, zakaj so po Reševanju vojaka Ryana tokrat tvegali še toliko več, da bi spet rešili njega.
Fantastični Pan brez fantastičnih likov
Podobno plitko, a na drugačen način deluje tudi nova različica Petra Pana, Pan: Potovanje v deželo Nije. Ob naraščajočem občutku ob večini scen, da so že bile videne v drugih filmih, bombastično prikaže vse razsežnosti skrivnostne dežele, a pri tem praktično ne razvije glavnih likov, ki so že od nekdaj nosilci te fantastične pravljice. Primerjave so nehvaležne, a temu se eni nikakor ne morejo izogniti, saj je še razmeroma svež spomin na enega najboljših filmov našega otroštva Kapitan Kljuka.
Tam so prav glavni liki naredili zgodbo – le kdo se ne spomni igrivega Robina Williamsa, grozljivega Dustina Hoffmana, čarobne Julie Roberts in potuhnjenega Boba Hoskinsa. Nekako preveč enostransko osladen Levi Miller vlogo Pana še odigra solidno, zato pa sta Hugh Jackman kot groteskno čudaški Črnobradec in Garrett Hedlund kot skoraj bebavi mladi Kljuka daleč pod ravnjo zgoraj naštetih. Zakaj je Kljuka naenkrat dober lik in kako je ob vse preveč očitnih namigovanjih postal negativec, pa ostaja popolnoma nerazjasnjeno.
