Na krilih potniškega letala imamo svet na dlani. Padajoče cene vozovnic so omogočile, da danes potuje ogromno ljudi, večina seveda v ekonomskem razredu, v katerem velja, višji kot si, bolj neudobna bo pot. Seveda je mogoče potovati tudi precej udobneje, le globlje v žep je potrebno seči. Če je še pred kratkim veljajo, da sta poslovni in predvsem prvi razred dosegljiva le peščici bogatih, je kriza naredila svoje, zavoljo praznih sedežev pa so se letalske družbe odločile za pocenitev storitve. Nič čudnega, saj sta prav poslovni in prvi razred za družbe generatorja zaslužka.
Nekoč so bila letala dolga in ozka, na prve potniške sedeže, ki so bili neposredno za pilotoma, pa so vsi gledali kot na inovacijo. Seveda niso bili udobni, varnostnih pasov še niso poznali, kajenje je bilo dovoljeno. Še več, večina potnikov je kadila cigare. Sčasoma so notranjost zasnovali po vzoru luksuznih vlakov in ladij, kot prvo stevardeso pa v letu 1930 omenjajo Ellen Church. Tedanja letala niso bila tako hitra, kot so danes, za pot od Londona do Brisbana so leta 1938 potrebovali 11 dni z 20 vmesnimi pristanki. Za primerjavo: enaka pot z ladjo je trajala en mesec.
Stevardese so same kuhale obroke
Vozovnice v prvem razredu (drugega na začetku niso poznali) so bile izjemno drage in dostopne le premožnim, na krovu pa so veljala striktna pravila oblačenja, vključno z večernimi toaletami. Kratke majice so bile prepovedane. Za pot od Londona do Singapurja je bilo preračunano potrebno odšteti zajetnih 17.600 ameriških dolarjev, potnikom so stregli v porcelanastih krožnikih in kozarcih, šampanjec je tekel v potokih. Kosilo s petimi hodi je bilo nekaj vsakdanjega. Ker so bili potniki vajeni udobja, so morale biti tudi stevardese lepe in uglajene. Teža in višina sta bili natančno predpisani, morale so obvladati angleščino in francoščino ter poznati geografijo in tradicijo različnih dežel. »Ko sem začela, so bili standardi izjemno visoki. Na krovu smo sami kuhali jedi,« se spominja Pan Amova stevardesa Anne Sweeney, ki se je pošalila, da so imeli njeni lasje aromatični vonj po govedini, cigaretah in kerozinu. Prav Pan Am je v svojih boeingih 747 vse do leta 1991, ko je propadel, simboliziral luksuz nad oblaki. V 60. letih so začeli prvi razred ponujati tudi v komunistični Sovjetski zvezi. Tedanja povprečna plača je bila 84 rubljev, za vozovnico od Moskve do Tokia pa jih je bilo potrebno odšteti kar 1658. Potniki se spominjajo: »Stregli so najboljši kaviar in morske jedi, manjkala nista niti konjak in vodka.«
Letalskim družbam se je smejalo. Sedeži prvega razreda so bili polni. »Služimo velik denar. Potniki so zadovoljni, saj so deležni storitve na visoki ravni. Tako se razlikujemo od ostalih letalskih družb,« je dejal eden izmed vodilnih v letalski družbi Continental. Toda ni trajalo večno. Družbe so postajale preveč pogoltne in ko je bila cena vozovnice smešno visoka, je bilo potnikov prvega razreda vse manj, saj podjetja za svoje zaposlene niso bila pripravljena več tako globoko seči v žep. Beth Mack, podpredsednik družbe TWA, je sicer potnike nagovarjal z besedami, »če sedite čisto spredaj, vam to zagotavlja poseben status«, a to ni pomagalo. Toliko bolj, ker je kot protiutež leta 1971 nastala prva nizkocenovna družba Southwest Airlines. Da bi v prvi razred privabili nove potnike, so se morali spomniti nečesa novega in tako so konec 90. let v letala začeli vgrajevati sedeže, ki so se raztegnili v čisto ravno posteljo.
Neverjetno doživetje za 5500 evrov
Ravna postelja je danes postala standard tudi v poslovnem razredu, v prvem pa razkošje v najboljših družbah že meji na komajda verjetno. Nosilec trenda, da mora biti izkušnja letenja v prvem razredu nekaj nepozabnega, je Singapore Airlines. Leta 2008 so ustvarili razred, za katerega pravijo, da je nad prvim razredom, ponujajo pa ga zgolj na največjem potniškem letalu, airbusu 380. V razkošni suiti z vonjem po usnju in lesu poudarjajo zasebnost, saj je ograjena z drsnimi vrati, če potujeta dva, pa nastane kraljevska postelja, na kateri je mogoče početi marsikaj. »Lepo vas prosim, da ne seksate,« so stevardese nagovarjale potnike, ki so visoko nad oblaki izkoristili udobje, za katerega so morali globoko seči v žep. Povratna vozovnica na relaciji Singapur–New York je namreč stala okoli 18.000 evrov, letenje v suiti pa lahko danes doživite tudi ceneje, saj povratna vozovnica na relaciji Frankfurt–New York stane 5500 evrov.
V čem se izkušnja letenja v prvem razredu razlikuje od poslovnega ali ekonomskega? Ne samo v razkošju na samem letalu, udobni postelji in izjemno okusni hrani znanih kulinaričnih šefov in pijači najdražjih znamk. Vse skupaj se začne že na letališču, na terminalu za prvi razred. Nekatere družbe ponujajo celo centre dobrega počutja, potnikom so na voljo tudi osebni pomočniki, ki ga takrat, ko je pravi čas, pospremijo do terminala in prioritetno vkrcajo na letalo. Pred kratkim so proglasili šesterico družb, ki ponujajo najboljši prvi razred. Med njimi so British Airways (na novem boeingu 787 dreamlinerju), Qantas Airways (airbus 380), Qatar Airways (airbus 380), Singapore Airlines (airbus 380), Etihad Airways (airbus 380) in Emirates (airbus 380, 340). Vsem je skupno, da želijo potnikom ponuditi izkušnjo butičnega hotela s petimi zvezdicami.
