Policijskih psov že dlje časa ne uporabljajo zgolj za iskanje pogrešanih ali pobeglih oseb in ustrahovanje ljudskih množic. Slovenski policisti imajo tako že psičko, ki zna najti biološke sledi – kri in spermo, marsikje pa tudi identifikacija osumljencev poteka s pomočjo psov in njihove prirojene detektorske opreme: smrčka, ki je za vonjave občutljiv 19-krat bolj od človeškega nosu in ki lahko išče tudi precej bolj neobičajne ter posebne vonjave kot zgolj vonj eksplozivnih sredstev ali prepovedanih drog.
»Storilci si lahko nadenejo rokavice in ni prstnih odtisov. Lahko so pazljivi in ne pustijo sledi DNK. Vonj pa za seboj pusti vsak,« pravi zaslužni profesor Fakultete za varnostne vede (FVV) dr. Darko Maver, ki se je z odorologijo kot študent srečal že leta 1976, ko je za potrebe diplomske naloge na to temo zbiral sovjetske članke.
Psi bistveno boljzanesljivi kot ljudje
Kot je v sklopu dogodka Kriminalistična sreda na FVV razložil Maver, ima vsak človek lasten vonj. Natančneje: 60 odstotkov individualnega vonja, to pa velja celo pri enojajčnih dvojčkih. Sicer lahko na vonj posameznika vplivajo tudi njegovo zdravstveno stanje, zdravila, alkohol, vendar ne v takšni meri, da bi povsem prekrili njegov lasten vonj. Zato si policisti že v marsikateri državi pomagajo tudi s psi, ki so izurjeni, da najdejo specifičen vonj.
To ni praksa le v precej bolj razvitih državah od Slovenije, temveč denimo tudi na Madžarskem in Poljskem. Poljaki imajo sto tovrstno izurjenih psov, identifikacija osumljencev s pomočjo psov pa se je tam izkazala za izjemno zanesljivo. Na dvanajst uspešnih poskusov psi zgrešijo enega, kar je bistveno boljše razmerje kot denimo pri optičnih razpoznavah s pomočjo prič, kjer je zanesljivost običajno 50-odstotna. Ameriški zvezni preiskovalni urad FBI je na drugi strani luže razvil tudi napravo za hranjenje vzorcev vonja, ki vonj »posrka« s predmetov in ljudi ter omogoča kasnejšo primerjavo.
Čeprav je »pasji« test zelo zanesljiv, ima tovrstna prepoznava le status posrednega dokaza oziroma indica. Sama po sebi tako ni dovolj za obsodbo, je pa lahko dovolj močan indic za denimo odreditev hišne preiskave. Skupaj z drugimi obremenjujočimi indici lahko dobi še večjo dokazno težo.
Psička najde dvakrat pobrisano kri
Razvoj se je dotaknil tudi Slovenije. Kot je pojasnil Robert Praček z uprave kriminalistične policije, so najprej začutili potrebo po psih, ki bi znali najti trupla. Povezali so se s policijskimi vodniki psov, ki so jim na željo ustregli.
Naslednji korak je bil učenje psov za iskanje tulcev nabojev. Predvsem na večjih površinah, denimo na travnikih, je namreč tulce težko najti. Detektor kovin pogosto ne pride v poštev, saj je veliko različnih kovin lahko že v zgradbi tal. »To je danes postalo že rutina. Kuža Don je našel tulec sredi romskega naselja,« je dobro sodelovanje z vodniki psov pojasnil Praček.
Naslednji logični korak naprej je bilo urjenje psov za iskanje sledi krvi in sperme. Psička Oli je že izurjena, še en pes se uri. Test, ki so ga policisti pripravili s pomočjo nacionalnega forenzičnega laboratorija, je bil izjemno zahteven. Tako je nemška kratkodlaka ptičarka Oli morala najti dvakrat pobrisane sledi krvi. Scenarij je namreč bil takšen, da je v lokalu kri najprej pobrisal storilec, nato pa še čistilka. Psička je brez težav opravila nalogo. Podobno uspešno je na enem od šestih stolov, ki so ga prav tako prej temeljito obrisali, našla majhno sled sperme. Za primerjavo: forenziki sledi s posebno lučjo niso našli, tudi rezultati preliminarnega testa so bili slabi. Kot sta priznala Nina Degenek in Gavrilo Hadžić iz nacionalnega forenzičnega laboratorija, so sami šele z laboratorijskim testom lahko potrdili prisotnost sperme. To pa bi v praksi pomenilo, da bi brez pomoči psičke morali izrezati blago z vseh stolov in potem toliko večjo količino materiala transportirati v laboratorij ter tam opraviti toliko več preiskav.
Če je zaslužni profesor dr. Maver na koncu svojega predavanja glede vprašanja, kdaj bo slovenska policija pse izurila tudi za identifikacijo osumljencev po vonju, zavzdihnil: »Upam, da preden umrem,« je bil bolj optimističen vodja policijskega oddelka za šolanje službenih psov Marko Medvešek.
»Pred dvajsetimi leti še nismo imeli takšnih psov,« je dejal in ocenil, da je znanje vodnikov dozorelo do te mere, da bi ob ustrezni finančni podpori zmogli še korak ali dva naprej.
