Psi s človeškimi imeni: Nekoč Fido, danes Marley

Če poslušam reggae, zaspi

»Potrebovala sem nekoga hrabrega v življenju, zato sem svojega psa poimenovala Hrabri. In je. Mislim hraber. Še preveč. Klofač je. Ne mara fantov. Hoče biti ta glavni,« razloži svoj izbor za svojega malega ponosneža gospodična Tinca. Ime psa je neke vrste legitimacija lastnika. In popoldne v Tivoliju je idealen čas in kraj za tovrstno raziskavo. Raziskavo, med katero smo naleteli tudi na gospodično Ajdo. Prijazno lastnico nemške doge. Zavoljo intervjuja je celo prekinila telefonski pogovor s fantom. »Woe sem mu dala ime, ker so te doge po naravi plašljive, sicer pa, ja, nemalokdo da psu ime, s katerim nanj poskuša prenesti želene značilnosti. Ime Thor na primer je takšno,« razloži lastnica tankočutneža. Ki so ji očitno všeč manj znane angleške besede. Kar »woe« je.

Imena psov so neke vrste napis na majčki. Izjava. Če si pank rokerica iz Idrije, kar je konkretna punca iz kampa Plava laguna iz začetka osemdesetih bila, potem je bilo nadvse logično, da je (bilo) tvojemu psu ime Vahid. Pač po hitu idrijskih Kuzel. Tako kot ni presenetljivo, da se plahi dalmatinec Denisa Sarkića, piarovca stranke SD, imenuje Janša. Če torej naletite na človeka, čigar psu je ime Thor, zagotovo posluša heavy metal. In če naletite na staffordshirski dvojec z imeni Davids in Seedorf, je lastnik nedvomni nogometni privrženec. Prav tako v primeru pasjega dvojca z imenoma Gin in Tonik ne more biti dileme, da je njuna lastnica »party punca«, ki ji napitek, s katerim se je sicer redno tešila pokojna angleška kraljica Elizabeta, ni tuj. Na tem mestu dodajmo, da je poimenovanje psov po alkoholnih pijačah zadnje čase mini domačijski trend. Tako so znani primeri imen Whiskey, Chivi (po Chivasu), preverjeno pa hodi naokoli tudi boksarka z imenom Tequila.

Marley, kot je svojega japonskega china poimenovala gospodična Ana, se torej ne more nanašati na drugega kot na Boba Marleyja. Bo res? »Da, po Bobu Marleyju je dobil ime. Vedela sem, da bo moj naslednji pes Marley,« pove in zbudi zlobno sumnjo, da je psa pridobila v prvi vrsti zato, da bi imela najprej Marleyja. »Ne, ne!« zanika. »Že prej sem imela pse, ki jim pa nisem sama dala imen. Marley je prvi čisto moj pes in tudi prvi, ki sem mu sama dala ime.« Povprašamo jo še, kako se je njen ljubljenec približal rastafarijanstvu in drugim reggae praksam. »Še kar. Če poslušam reggae, zaspi,« odgovori njegova lastnica.

Vključno s fiktivnim Tačkom so pasja imena v javnem izročilu precej tradicionalna. Začenši z Liskom, mešančkom gospoda Hudournika iz istoimenskega romana Frana Saleškega Finžgarja. Gre za roman, v katerem je glavni junak, gospod Franc Kaličnik, ljubljanski uradnik, ki so ga domačini v krajih (nekje pod Stolom) za Hudournika poimenovali, ker je veljalo, da kadarkoli pride na počitnice, s seboj prinese dež. In med drugim svojega Liska drži »na kratko«. Če je priden, dobi vedno zgolj en kolobarček klobase. Nikdar več! Če pobrskamo dalje, se Pehtin pes iz Vandotovega Kekca imenuje Volk, prav to, da Kekec pridobi Volka na svojo stran, pa Pehto tudi zlomi. Slovenska Lassie je nemara Kala, psica iz mladinske vojne povesti Ivana Ribiča, po kateri je bil posnet tudi film. Terier oziroma psica Ada se pojavi tudi v filmu Dolina miru, vendar pa zgolj epizodno, medtem ko je Jakob, novofundlandec iz Sreče na vrvici, malodane glavni junak.

Jakobu je bilo v resnici ime Ron in spada med slavnejše pse Kinološkega društva Ljubljana, katerega rejci so pse priskrbeli še za nekaj audiovizualnih stvaritev. Medtem ko je za Kalo, Dolino miru in Kekca pse pripravil kinološki starosta Janez Klemenčič in je Ron alias Jakob iz Sreče na vrvici odigral vlogo pod inštrukcijami gospe Mire Bizjan, je njun kolega Miroslav Zidar s svojim Rolfom nastopil v Volku samotarju, jugoslovanskem mladinskem filmu, v katerem se je prvič predstavil tedaj mladi Slavko Štimac. In ko smo že pri ex-jugoslovanskem pasjem izročilu, verjetno ne zgrešimo, če za najbolj znanega ex-jugoslovanskega psa proglasimo Luksa, nemškega ovčarja, ki je v bitki na Sutjeski Josipu Brozu mitsko rešil življenje. Broz je imel sicer še druge pse, vendar pa slave Luksa ni presegel nobeden. O njegov zaslužnosti je v nekem intervjuju sam povedal naslednje: »Skril sem se za podrto bukev, ko je tik ob meni treščila bomba. Obdala me je tema. Za trenutek se mi je zdelo, da sem mrtev. Moj Luks, ki mi je s svojim telesom zavaroval glavo, je ležal razmesarjen. Sredi tega razdejanja se mi je pogled ustavil na polomljenem drevesu, na katerem je žalostno čivkala ptičica. Eksplozija ji je prebila nožico in polomila krila. Ta prizor se mi je globoko vtisnil v spomin.«

Pika, Luna, Tara, Kala ...

Od drugih javno znanih psov iz naše zgodovine velja omeniti še Arturja in Brodija, torej bulmastifa pokojnega predsednika Drnovška, kot seveda tudi Atosa, Atlasa in Joya iz obče neprijetne državne zadeve dr. Baričević. Izstopajoča imena.

Glede na starost in spol je deset najpogostejših pasjih imen v Sloveniji Medo, Rex, Piki, Bobi, Reks, Runo, Don, Ben, Ron in Nero. Tako med samci. Seznam priljubljenih samičk pa je: Pika, Luna, Tara, Kala, Miša, Ajka, Ajša, Neli, Lili in Kaja. Gre za generalno lestvico. V naborih imen za pse, rojene leta 2014 in 2015, je namreč nekaj sprememb. V zadnjih dveh letih sta se med prvih deset samcev uvrstila Jack in Max, ki sta izrinila Bobija in Runa. Jack in Max sta v generaciji psov letnika 2015 na četrtem in petem mestu, medtem ko sta na lestvici samičk v zadnjih dveh letih v prodoru Bela in Biba, iz deseterice pa sta izginili Lili in Ajša. Bella sicer velja za najbolj priljubljeno žensko ime za psa v anglosaškem svetu, kjer ostaja na prvem mestu vse od leta 2006! Za to naj bi bila zaslužna priljubljenost Belle Swan, glavne junakinje vampirske sage Somrak. Na prvem mestu zahodnjaške lestvice med samci je po novem Bailey, ki je po devetletnem vztrajanju na vrhu izrinil Maxa.

Povsem dorečenih razlag za te menjave v vrhu ni najti, se pa med imeni za hišne ljubljenčke zaznava trend, da jih lastniki po novem ne poimenujejo več z izrazito živalskimi imeni (kot na primer Fido), temveč se nagibajo k temu, da jim dajejo enaka imena kot ljudem. Obrat je postal zaznaven z nastopom novega tisočletja, k temu pa naj bi bistveno prispeval spremenjen odnos med živalmi in ljudmi. Če so psi nekoč služili »delovnim opravilom«, kot je čuvanje doma, lov in podobno in so vsaj praviloma živeli zunaj domovanj ljudi, je danes drugače, saj živijo v istih prostorih kot ljudje.