Nemčija je z 0,78 točke po Ginijevem količniku ena od držav z najvišjo premoženjsko neenakostjo v Evropi. Ker se ta v zadnjih letih še povečuje in ker pretirana dohodkovna in premoženjska neenakost negativno vplivata na gospodarsko rast, so nekateri znova obudili idejo davku na premoženje. A v vladnih vrstah interesa ni.
Ker Nemčija sodi med države z največjo premoženjsko neenakostjo v Evropi in ker je obdavčitev superbogatih zaradi finančne krize v minulih letih postala vroča tema, so nekatere nemške zvezne dežele že pred leti predlagale ponovno uvedbo premoženjskega davka. Nov davek jih seveda mika tudi zato, ker se bodo prihodki stekali v deželne proračune. A v vladni koaliciji, z izjemo dela poslancev SPD, o premoženjskem davku ne želijo niti razmišljati. Razlog – morebitne nove težave z ustavnim sodiščem.
Davek na premoženje je Nemčija namreč že poznala, in sicer do leta 1997, a ga je po odločitvi ustavnega sodišča, da je način obdavčitve neustaven, ukinila. Problem je nastal, ker država vse od leta 1964 ni osveževala vrednosti osnovnega obdavčljivega premoženja (nepremičnin) in so bili lastniki nepremičnin v privilegiranem položaju v primerjavi z lastniki finančnih sredstev. Ker se koalicijski partnerji niso uspeli dogovoriti o odpravi te anomalije, so premoženjski davek enostavno ukinili. Gibal se je od 0,5 do enega odstotka, veljal pa je za fizične in pravne osebe.
Obdavčeni najbogatejši
Na podlagi predlogov dežel je zdaj berlinski inštitut za ekonomske raziskave DIW objavil podrobne ocene stroškov in koristi uvedbe premoženjskega davka. Izračunali so, da bi enoodstotni davek na premoženje fizičnih oseb z več kot milijon evrov premoženja na leto v proračune prinesel okoli 23 milijard evrov oziroma 0,84 odstotka BDP dodatnih prihodkov. Če bi uvedli progresivni davek (1,25 odstotka za premoženje nad deset milijonov evrov in 1,5 odstotka nad 20 milijonov evrov), pa bi se prihodki povečali še za četrtino.
Premoženjski davek bi v praksi pretežno zajel najpremožnejši odstotek prebivalstva, ki si lasti 16 odstotkov vsega premoženja v Nemčiji. V deželne proračune bi tako, odvisno od izbranega načina obdavčitve, prispevalo od 150.000 do 435.000 oseb, pretežni del davčnega bremena pa bi padel na 0,1 odstotka najbogatejših. Poleg višjih prihodkov dežel bi takšna obdavčitev po ocenah DIW tudi rahlo znižala premoženjsko neenakost, kar je za kohezivnost družbe zaželena posledica.
Hkrati v DIW ugotavljajo tudi, da bi bili stroški uvedbe premoženjskega davka približno na ravni stroškov, povezanih z dohodnino in obdavčitvijo prihodkov podjetij. Prav slednje je tudi eden od kamnov spotike, namreč učinkovitost uvedbe premoženjskega davka. V aktualni vladi so ob burni razpravi o uvedbi davka ugotavljali, da bi bila obdavčitev neučinkovita, kanclerka Angela Merkel pa je dejala, da bi takšen davek obdavčil napačne, takšne, ki ustvarjajo delovna mesta.
