Na srečo je imel upravnik Kaliningrada otroka v enem mojih vrtcev in sva se hitro dogovorila. V zameno za svobodo dveh faliranih balkanskih dezerterjev je njegov edinec teden dni jedel izumirajočega enoglavega lososa, ki mi ga je iz Severne Finske dobavljal Bure. Ervina in Bora sem zaposlil v kuhinji. Seveda sta več pojedla kot skuhala, a pomembno je bilo, da sta na varnem. Čeprav ne Slovenije ne Hrvaške že dolgo ni bilo več, so pripadniki Domoljubne garde prostovoljno oprezali za izdajalci nekdanjih domovin.
A falota sta kmalu začela moliti radovedni novinarski buči izza štedilnika in raziskovati dogajanje v vrtcu. Pojasnil sem jima, da je svet, za katerega sta se častno borila, nepovratno izginil. Njuno slavno leto oseminšestdeset so izbrisali celo z wikipedije. Vsi družbeni prevrati preteklega stoletja, od oktobrske revolucije do rock'n'rolla in demokratizacije Slovenije, so neslavno propadli, ker so si ljudje v resnici želeli biti neenaki. Končalo pa se je tako, da so vsi postali enaki norci. Svet je zato leta 2020 presegel tudi montypythonovsko domišljijo.
Vrtci so naše zadnje upanje, sem jima rekel, v njih ustvarjamo nov svet. Pogledala sta me kot nekoč. Kot puhloglavega mulca, ki nekaj duhoviči, čeprav nima pojma o ničemer. O tem ne smeta pisati, sem rekel, še za Dnevnik ne. Tu iz razvajenih otrok vzgajamo krasne nove ljudi. Zahvaljujoč tehnologiji nam uspe že pri dveletnikih ugotoviti, kaj bodo nekoč postali, in glede na ugotovljeno ukrepamo. Skupina, ki jo vidita, so bodoči bančniki. S posebno metodo jim privzgajamo tako močan občutek za javno dobro in družbeni interes, da svojega dela sploh ne bodo mogli opravljati.
Takoj sta ugovarjala, da se bančniki ne rodijo, marveč jih vzgoji izprijeni kapitalistični sistem. Pogledal sem ju in ju pozval, naj se pogledata še sama. Nato sem ju vprašal, kakšen izprijeni sistem bi lahko iz Ervina Hladnika - Milharčiča in Borisa Dežulovića ustvaril finančna špekulanta. Spogledala sta se in se strinjala, da takšnega sistema svet še ni videl.
Torej ustvarjaš male ervine in borise, je zaključil Boro. Odkimal sem. Imamo tudi skupino bodočih novinarjev, idealističnih borcev za resnico in pravico. Tudi njih prevzgajamo. Od ervinov in borisov na žalost ni bilo nobene koristi. Na koncu so vajini bralci podivjali in si začeli rezati glave. Človek, ki je med slovenskim zavzetjem Zagreba razstrelil kip bana Jelačića, je na facebooku redno delil vajine kolumne.
So sploh otroci, ki jih ne prevzgajate, je vprašal Ervin. Ne, takšnih ni, sem odgovoril. Zgodovina je pokazala, da ni človeka, ki bi bil pripravljen na večni mir in sožitje z vsemi ljudmi. Zato prevzgajamo prav vse. Tudi takšne, ki si želijo postati humanitarni delavci.
Pa misliš, da bo ta tvoj novi svet, ta Platon 2.0, da bo to uspelo, je zanimalo Bora. Ne vem, sem iskreno odgovoril. Imamo namreč še en nerešen problem. Obstajajo otroci, ki si želijo postati Slovenci in Hrvati. Nikakor ne moremo ugotoviti, kako naj jih prevzgojimo v normalne ljudi. Bojimo se, da so neozdravljivi. In če tega problema ne rešimo, bodo zrasli v nacionaliste in vse zajebali.
Vse lepe ideje v zgodovini so zajebali nacionalisti, se mi je posmehnil Boro. Z Ervinom sta se privoščljivo hahljala. Se spomniš Jugoslavije, Boro? Pa Evropske unije, Ervin? Pa Velike Britanije? Pa Spodnje Štajerske?
Vesta, enoglavega lososa že dolgo ni več, sem ju prekinil. Severna Finska pa je bila pomotoma razstreljena v švedski državljanski vojni. In tudi Bure je poniknil. Utihnila sta in poslušala. Nisem podkupil upravnika Kaliningrada, skupaj sva vaju spravila sem. Prepričal sem ga, da sta edina, ki lahko rešita ta slovensko-hrvaški problem. Mesec dni imata. Če vama v tem času ne uspe, bosta predana vojnemu sodišču.
Ni jima bilo več do smeha. Boro je najbrž razmišljal, da v manchestrskem zaporu ni bilo tako slabo, Ervin pa je še enkrat več obžaloval svojo nezmožnost spreobrnitve. Zdaj bi lahko s kakšnimi fanatiki po gozdovih južne Sibirije lovil pobegle sekularizirane vernike, si je mislil in zbegano zrl predse.
Tako je to, sem jima dejal. Vidva mislita, da je vse to zajebancija, in veselo stresata svoje šale, a situacija je smrtno resna. Na koncu bosta kamenjana zaradi dezerterstva, jaz pa pomočen v radioaktivno Severno morje. Potem smo vsi utihnili, kakor bi uprizarjali minuto molka zase. Imeli smo mesec dni časa, da iz hrvaških in slovenskih domoljubov naredimo državljane sveta.
Kaj pa, če bi namesto tega odkrili zdravilo za raka, je vprašal Boro. Res misliš, da nisem tega že sam predlagal, sem mu odvrnil.
