Od kdaj so njena semena v zemlji, je filozofsko vprašanje o dobrem in zlu v človeštvu, kdaj je zanje po grozljivi izkušnji druge svetovne vojne postala znova plodna, pa nič manj zapleteno politično. Se je to zgodilo, ko je žrtev holokavsta začela svojo travmo izživljati nad drugim narodom in v mednarodnem merilu legitimizirala državni terorizem? So vzkalila v toplini večvrednostnega kompleksa nekdanjih kolonizatorjev, potem ko jim je dodobra uspela neokolonizacija? In ali morda ni neofašizem temna plat neoliberalizma, v katerem pridobitniška in oblastna elita na koncu zase privatizira svobodo, vse druge pa izkorišča in zasužnji s svojim kapitalom in močjo?
Odgovor je lahko tudi povsem enostaven. Namreč da nismo v nobenem prelomnem zgodovinskem trenutku ali celo pred novim civilizacijskim somrakom, ampak v praznem teku potrošniško zasičene in intelektualno uspavane zahodne družbe, ki se prepušča političnim povzpetnikom brez idej in etike. Hollande kot slaba kopija mlajšega Busha z vojno proti terorizmu, Cameron, ki si ego napihuje z brexitom, Merklova kot simpatična, a vse bolj ponesrečena mama Evropa so najbolj izpostavljeni primerki izpraznjene zahodne politike po zaslugi vplivnosti svojih držav, čeprav sta pomanjkanje idej in izkrivljena etika »odlika« številnih njihovih kolegov, pri čemer tudi slovenski niso izjema. No, izjema tudi ni sedanji prebivalec Bele hiše, nobelovec, ki z brezpilotnimi letalniki uprizarja izvensodne usmrtitve teroristov s kolateralnimi poboji civilistov, s Clintonovo ali Trumpom pa tudi morebiti prebujeni Američani praznega političnega teka ne morejo usmeriti h kakšnemu cilju.
Da, prav to je namreč resnična težava, namreč da ni cilja in zato tudi ni nobenega političnega, intelektualnega ali drugega diskurza, nobenega stremljenja, ampak zgolj umetno ustvarjanje kriznih žarišč, da lahko dajejo samozvani politični gasilci, med katerimi so za povrh še piromani, vsem občutek reševanja izrednega stanja. Če vzamemo Irak z drugo zalivsko vojno za poenostavljen začetek današnje evropske zgodbe, postane jasno, da problem niso begunci, ampak tedaj zasnovana stara in nova Evropa (h kateri nas je, mimogrede, priključil vilenski podpis), še preden je slednja sploh vstopila v Unijino telo. Občutek, da ga to zdaj zavrača kot tujek, ni izmišljen, nejasno ostaja, ali je šlo pri operaciji, poimenovani zgodovinska združitev stare celine, za življenjsko nujni vsadek ali lepotno korekcijo, ko povzroča nevarno vnetje.
Po mnenju Jean-Michela de Waela, belgijskega politologa na frankofonski univerzi v Bruslju, se širitev EU pred dobrim desetletjem ne kaže kot uspeh. Ne pripisuje ji sicer pogubnega vpliva, a zatrjuje, da je evropski model v sedanji obliki mrtev oziroma je bil pripeljan do konca leta 1989 s padcem berlinskega zidu. Z njim se velja strinjati, v osnovi je bila Evropska unija v vseh fazah od svojega rojstva v obliki evropske skupnosti za premog in jeklo namenjena premoščanju sovražnosti in delitev ter vsestranskemu sodelovanju na stari celini. Širitev, kot je bila zastavljena po letu 1995, ko so se povezavi priključile Avstrija, Finska in Švedska, ter prevzemanje skupne valute nista sodila v ta model, o novem pa na lovorikah obstoječega nihče ni razmišljal. Vrsta kriz, od prask z neuspelim političnim discipliniranjem Dunaja na prelomu stoletja do zadnje udarne begunske, je klicala po novem modelu in cilju, a se jih kar naprej pometa pod preprogo. In ker na obzorju ni videti nekoga, ki bi evropski projekt na novo osmislil in oblikoval, smo vsi evropski državljani nemočni pri odločanju in samo tarnamo, ker z demokratičnim uzusom priklenjeni na volilne skrinjice nimamo komu izraziti stvarne podpore.
Po zaslugi na tak način izvoljenih domačih politikov ne moremo niti pričakovati, da bi pri postavljanju Evrope na prenovljene noge, kar se bo prej ali slej zgodilo kot zgodovinska nuja, sploh sodelovali. Ko smo se po izgubljenem zaupanju v programe, stranke in zaslužne osamosvojitelje oklenili samo še temeljne etike, smo ugotovili, da je tudi ta raztegljiva po teži in predvsem merilih tistega, ki nas je s svojo etičnostjo samo slepil in jo zdaj po obrabljenem vzorcu prilagaja lastnim dnevnim potrebam.
V begunskih vlakovnih kompozicijah niso prostovoljni potniki, so ljudje, ki jih je prav ta raztegljiva etika z iskanjem lastnih koristi pregnala z domov in predala predatorjem. Ko jim bodo začeli ob pobiranju vrednih predmetov in denarja puliti še zlate zobe, bo prepozno za spoznanje, da se zgodovina vlakov ponavlja, četudi bodo po vzoru iznajditelja »tehničnih ovir« v obliki bodeče žice koncentracijska taborišča poimenovana »prostori za skupno druženje«. Da Nemci sami, navkljub zgodovinski katarzi, ki tudi bledi, te norosti ne bodo mogli ustaviti, postaja vse bolj jasno. Da je to konec Evropske unije, kot jo poznamo, nekoliko manj.
