Gospod Goran iz Iraka je včeraj opoldne sedel na klopci pred begunskim šotorom in mežikal v hladno sonce. Jedel je čokolado, ki so mu jo prinesli prostovoljci, in pil vodo iz plastenke. Bil je edini begunec v vsej Dobovi. Begunski sprejemni center je bil prazen, ostale so le pomečkane odeje z odtisi velikih in malih usod. Avtobusi so devetsto beguncev že dopoldne odpeljali naprej proti Avstriji in Nemčiji, novega vlaka še ni bilo. Goran pa je ostal, ker so njegova otroka in ženo odpeljali v bolnišnico. »Problem s srčnim pritiskom,« je pokazal s prsti. Rekel, je da bo še vse v redu.
Na vprašanje, kam potujejo, se je nasmehnil: »V Nemčijo.«
Nemčija in Avstrija sta cilj – vseh
Na slovenski meji in na kateri koli meji balkanske poti bodo v prihodnjih dneh redki tisti, ki ne bodo rekli, da gredo v Nemčijo ali Avstrijo. Nemčija je začela že pred časom spuščati čez mejo le še tiste, ki pravijo, da bodo zaprosili za azil v Nemčiji. Razlog za to naj bi bile omejitve, ki jih uvajajo države dlje na severu, denimo Danska in Švedska. Po Nemčiji je enako omejitev vstopa uvedla še Avstrija, pa Slovenija, Hrvaška, Srbija... Makedonija je hudi stražar Evrope že od vsega začetka. Tam ne sprašujejo dosti – običajno sredstvo za »omejevanje migrantskih tokov« so žica, solzivec in gumijevke.
Slovenska policija je včeraj, ko je kot merilo za spuščanje migrantov v državo uvedla vprašanje, ali nameravajo zaprositi za azil v Nemčiji, Avstriji ali Sloveniji, zavrnila petnajst prišlekov, ki jih je Hrvaška sprejela nazaj. »Ne razumem, zakaj niso rekli, da gredo v Nemčijo,« nam je dejal eden od prevajalcev v Dobovi. To bi bila enostavna rešitev, saj izjave beguncev, kot je zatrdil državni sekretar na MNZ Boštjan Šefic, niso obvezujoče. Ko bi prišli v Avstrijo ali Nemčijo, bi si lahko tudi premislili.
Svoje medsebojno taktiziranje so države na begunski poti zdaj preložile še na begunce.
»Nemčija, Nemčija,« so včeraj dopoldne odgovarjali obrazi beguncev, ki so se z vrečami, v katere so stlačili vse svoje imetje, pomikali skozi ogromne bele šotore centra v Dobovi. Vsak je dobil kruh, topljeni sir, vodo in ribe. Otroci, ki so kukali iz šalov in izpod prevelikih kap, so dobili mleko in modre Unicefove balone.
Vprašanje se je glasilo, kam gredo, in odgovor je bil enostaven. A še pred nekaj meseci vprašanje, kam gredo, ni bilo enostavno. Begunci so premišljevali. Morda Nemčija, morda Švedska, morda Norveška, so odgovarjali. Veliko jih je reklo tudi, da ne vedo, kam gredo. Nekam na varno, kjer se da živeti.
Skrito dogajanje na zeleni meji
Zdaj pa so se evropski politiki odločili – državljani EU pa se bodisi glasno bodisi tiho strinjajo – da bodo prihode beguncev omejili. Na meji med Grčijo in Makedonijo bi najraje postavili zid in – kot se je v včerajšnjem nastopu izrazil vršilec dolžnosti generalnega direktorja za zadeve EU na zunanjem ministrstvu David Brozina – spuščali naprej le še tiste migrante, ki so upravičeni do azila. Brozina pravi, da gre za delitev na tiste, ki prihajajo iz držav, v katerih divja vojna, in tiste, ki prihajajo iz držav brez vojne. Vendar pravica do azila ni povezana z državljanstvom in vojno, ampak je individualna pravica vsakega posameznika, ki je ogrožen. Še leta 2014 je Slovenija azil podelila nekomu iz Srbije. Vojna je bila na srbskih tleh nazadnje leta 1945.
Leta 2016 pa je Slovenija popolnoma zadovoljna s tem, da bo Hrvaška migrante, ki jih na Hrvaško pod nenavadnimi pogoji vrača Slovenija, vrnila v Srbijo. Kršitve človekovih pravic in pravic migrantov v Srbiji in neučinkovit azilni sistem je že 17. decembra lani izpostavil komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Opozoril je, da Avstrija ne sme vračati ljudi na Madžarsko, ker jih ta vrača v Srbijo, tam pa jim grozi vračanje naprej po verigi držav in s tem kršitev 3. člena evropske konvencije, ki govori o prepovedi mučenja in ponižujočega ravnanja. Enaka veriga (za)vračanja zdaj grozi vsem migrantom, ki se ne bodo pravilno znašli, ko jih bodo vprašali, kam so namenjeni. Pripovedi nekaterih migrantov v Srbiji, s katerimi so bili včeraj seznanjeni hrvaški aktivisti, pa že nakazujejo naslednji korak: da niti hrvaška policija ni več pripravljena sprejemati prošenj za azil, temveč da migrante napotuje nazaj v Srbijo. Vse to se dogaja zunaj nadzornih mehanizmov, na tako imenovani zeleni meji, zato teh trditev nikoli ne bo mogoče dokazati.
Kam naprej?
Begunci, ki prehajajo skozi Dobovo, tekmovanje evropskih držav, kdo bo bolj varoval teritorij Evrope in kdo manj njene vrednote, občutijo kot negotovost in strah. Za nenavadni, če ne že kar farsični priokus pa ob tem skrbijo priporočila aktivistov iniciative Welcome to Europe na spletnih straneh, namenjenih beguncem, o tem, kako naj odgovorijo na »zagonetno vprašanje«. »Vedno recite, da boste za azil prosili v Nemčiji,« se glasi eno od priporočil. »Tudi na nemški meji vas bodo vprašali, ali boste v Nemčiji zaprosili za azil. Ko boste potrdili, vas bodo odpeljali na registracijo in potem naprej v odprte begunske centre. Od tam naprej se boste lahko prosto gibali.« Takšno situacijo je bilo poleti mogoče opazovati na Madžarskem. Naša vzhodna soseda je tedaj vestno nameščala begunce v odprte centre, iz katerih so »čez noč« izginili. Odšli so naprej. »Kakšne posledice ima registracija v Nemčiji za morebitne poznejše azilne postopke, še preverjamo,« so dodali svetovalci. Zakaj bi Nemčija drugim državam, v katere želijo begunci, kratila možnost, da jih sprejmejo, glede na to, da tega v preteklih letih nikomur niso omejevale ne Italija, Grčija, Madžarska, ne Hrvaška in ne Slovenija? To je vprašanje za (naslednji) milijon beguncev.
