Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) je po naročilu Mestne občine Ljubljana objavila javni natečaj za ureditev vodne skulpture na stičišču Tomšičeve ulice in Slovenske ceste v Ljubljani. Poleg običajnih izločitvenih kriterijev, ki na tovrstnih natečajih onemogočajo prijavo sorodnikom in sodelavcem (v poslovnih subjektih) članov komisije, so se odločili, da prijavitelj v svoji ekipi ne sme imeti osebe, ki bi bila sodelavec na istem oddelku v organih javne uprave ali sodelavec v istem seminarju na fakulteti kot kateri od članov ocenjevalne komisije. To vznemirja zaposlene na oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), ki na natečaju ne bodo mogli sodelovati samo zato, ker je eden od ocenjevalcev njihov sodelavec na istem oddelku Alen Ožbolt.
To določilo zagotavlja, da se člani komisije ne znajdejo v konfliktu interesov, in prispeva k nepristranskemu odločanju, pravi Vlado Krajcar iz zbornice, ki pa ni odgovoril, za kakšno odvisnost naj bi šlo pri zaposlenih v isti javni instituciji – razpisno besedilo namreč govori, da bi bilo v tem primeru kršeno »načelo neodvisnosti« med natečajniki in ocenjevalno komisijo. Na vprašanje, zakaj se niso odločili, da se v primeru kandidature fakultetnega sodelavca član komisije izloči iz komisije, je odgovoril: »Natečaji so anonimni, to je zagotovilo poštenosti. To so uveljavljeni modeli povsod po svetu. Član komisije se ne more izločiti pri določenem projektu, saj naj ne bi vedel, kdo stoji za njim. Če pa že kaj ve, je že nekaj narobe.«
Kiparji že tako zapostavljeni
Kipar Jože Barši, prav tako kot Ožbolt zaposlen na oddelku za kiparstvo ALUO, meni, da je smiselno, da se tako v zasebnem kot javnem sektorju pazi na morebitno korupcijo, saj ta problem ni vezan le na zasebni sektor. »Problem, ki je pri tovrstnem reševanju koruptnosti prisoten, je ta, da je navsezadnje naša družba precej omejena. Razpolaga z majhnim številom kompetentnih strokovnjakov za specifična področja, kar posledično pomeni, da z izločevalnim pogojem še dodatno zmanjšujemo možnost izbire.« Natečajev je malo, pravi Barši, če pa so, so kiparji že v porodni dobi natečaja mnogokrat izločeni oziroma naj bi bili nosilci tovrstnih nalog kar arhitekti sami. »Žal je 'okus' odločevalcev, pa naj bodo to arhitekti ali kdorkoli drug, in njihova vednost s področja umetnosti v javnem prostoru močno omejena, kar se navsezadnje odraža tudi v podobi mesta.«
Podobno razmišlja kipar Metod Frlic, ki prav tako poučuje na oddelku: »Zadnja leta smo kiparji zelo zapostavljeni pri vseh javnih natečajih. Večinoma so pisani na kožo arhitektom, saj so postavljeni taki pogoji, da brez močnega arhitekturnega biroja sploh ne moreš izpolniti pogojev za sodelovanje, od raznih finančnih garancij naprej. Imam občutek, da nas ne potrebujejo, saj če že znajo narisati hišo ali trg, potem znajo narisati tudi 'kip', če je sploh potreben. To lepo dokazuje rešitev za spomenik žrtvam vseh vojn in še bi lahko našteval primere.« Njegov kolega z akademije kipar Matjaž Počivavšek meni, da se bo z rezultati tega natečaja pokazalo, ali je tudi ta, kot je bil prejšnji za spomenik žrtvam vseh vojn, namenjen določenim prijaviteljem. »Bojim se, da takšni izločitveni pogoji kažejo prav na to.«
Grobo omejevanje konkurence
Kritičnemu pogledu se pridružuje član komisije Alen Ožbolt, ki meni, da klavzula v danem primeru ni najboljša, saj pomeni avtomatsko izločanje njegovih sodelavcev, s katerimi je povezan le po strokovni plati ter izvajanju študijskega programa in po nobenem drugem interesu. Sicer pa razpisno besedilo očitno omogoča različne interpretacije, saj govori o tem, da v ekipi natečajnika ne sme biti sodelavec v istem seminarju na fakulteti kot kateri od članov ocenjevalne komisije, kar bi pomenilo, da na natečaju ne bi smeli sodelovati asistenti pri seminarjih, katerih nosilca sta Ožbolt na ALUO in Janez Koželj na fakulteti za arhitekturo. A z zbornice so na vprašanje arhitektke Alenke Šmid, komu natanko to določilo omejuje sodelovanje, odgovorili, da velja za vsakogar, ki je zaposlen na istem oddelku.
Prepovedati sodelovanje na natečaju potrjenim strokovnjakom, ki jih ima kiparski oddelek ALUO, edini tak v Sloveniji, se zdi Metodu Frlicu absurdno. »Mislim, da gre za grobo omejevanje konkurence. To je natečaj vodne skulpture, ki se mogoče pojavi enkrat na dvajset let in še takrat mi ni dovolijo sodelovati. Realiziranih imam že kar nekaj fontan in me ta tematika po umetniški plati toliko bolj zanima.« Frlicu se zastavlja tudi vprašanje, zakaj je omejitev potrebna, saj je natečaj anonimen in ima komisija pet članov ter bi jo konec koncev lahko sestavili iz tujih članov, da bi domačim omogočili sodelovanje. »V Sloveniji se iz ene stroke poznamo vsi. Kar pomeni, da nič ne more nastati nepristransko, če nismo predani dobri ideji.«
