A pisateljica v romanu iz leta 2008 vere ne omenja pogosto. Pravzaprav je ta potisnjena v ozadje in zdi se, da okorela patriarhalna tradicija albanskega podeželja ne izhaja toliko iz islama, kot živi v sožitju z njim. V Kaltri življenje namreč bolj kot sure določa nepisani kanon, sicer precej drugačen od znamenitega kanona s severa Albanije (ki ga v romanu Zlomljeni april natančno opiše veliki albanski pisatelj Ismail Kadare), a še vedno kanon, ki ženskam ne dovoljuje niti najmanjših odstopanj od jasno začrtanih pravil igre. Danes, včeraj in jutri, v miru in v vojni, v fevdalizmu, kapitalizmu in komunizmu. In kar je v tem trenutku, ko z vseh strani donijo modrovanja o »muslimanskem odnosu do žensk«, še najbolj pomenljivo, gre za skoraj enak kanon, kot ga poznamo tudi drugod po Balkanu, tako v pravoslavnem kot v katoliškem svetu.
Ne glede na vero je namreč tradicija do žensk vselej enako neprizanesljiva in zato ne preseneča, da roman Anilde Ibrahimi bolj kot na pisanje egiptovskega nobelovca Naguiba Mahfouza, ki je v svojih delih razgaljal hinavščino pobožnih mož (zagovorniki tradicionalnih družin mi v spomin sicer neprestano vračajo otvoritveni prizor njegove Poti med palačami, v katerem žena ob zori sedi ob oknu in čaka moža, da mu bo pred spanjem umila noge, medtem ko se on na drugem koncu mesta opija z vinom in dvori barskim plesalkam), spomni na nekatere klasike jugoslovanske literature.
Na lepo Sofko, denimo, ki jo v romanu Nečista kri Borislava Stankovića njen oče, efendi Mita, zaradi dolgov proda oziroma poroči z dvanajstletnim fantom, v družino podeželskih povzpetnikov. Ko Sofka v nekem trenutku spozna, da poročne noči ne bo preživela s premladim ženinom, marveč z njegovim pohotnim očetom, ki si bo tako vzel, kar mu je nekoč odtegnil njegov oče, se bralcu pred očmi razpre grozljiva nizkotnost ruralnega sveta z začetka prejšnjega stoletja, za katerega lahko le upamo, da ga je izbrisal čas.
A potem na žalost vselej ugotovimo, da nam neskončno oddaljeni svetovi malih moških bogov, o katerih so nam pripovedovale naše zatirane babice, mi pa verjeli, da so umrli skupaj z njimi, še vedno vztrajajo in da so mnoge ženske še vedno prisiljene živeti v skladu s takšnimi in drugačnimi kanoni. In da opevani družbeni napredek prinaša le vztrajno poglabljanje prepada med našim in njihovimi svetovi.
In v osnovi tu ne gre za prepad med verami in še manj med civilizacijami, kakor bi ga danes mnogi radi razumeli, saj se ta prepad dogaja predvsem znotraj družb. O prepadu znotraj srbske, pravoslavne družbe je leta 1910 pisal Borislav Stanković, Anilda Ibrahimi pa piše o prepadu znotraj albanske (če vas zanima še prepad znotraj katoliške družbe, je tu genialni Ante Tomić in njegovo Čudo u Poskokovoj Dragi). V njenem romanu se tako v kratkem, mimobežno omenjenem prizoru ena glavnih junakinj, Saba, iz Kaltre odpravi na obisk k sestri v mesto, kamor je ta odšla na študij in si pozneje uredila življenje po sodobnejših meščanskih pravilih. Ko Saba tako potrka na njena vrata, ji sestra ne odpre takoj, marveč počaka, da se stemni, in šele v zavetju teme spusti sestro v stanovanje. Sram jo je namreč, da bi njeni mestni sosedje videli, da je pokrita vaška ženska prišla na obisk prav k njej.
Prepad med urbanim in ruralnim ali med sodobnim in tradicionalnim, kakor vam je ljubše, nam je najbrž dobro znan, saj ga tudi mi še vedno živimo. Še več, mi ga celo načrtno in, zdi se, precej uspešno negujemo. Res je, da je v islamskem svetu vpliv patriarhalne tradicije močnejši predvsem zaradi nerazvitosti podeželja in neuspele sekularizacije mnogih islamskih držav, kakor je res tudi to, da so v Evropi (pri nas in še marsikje po vzhodni Evropi, tudi v Albaniji, po zaslugi komunizma) izkoreninjene skrajne oblike patriarhata, kot so dogovorjene poroke. A ta še vedno vztraja v številnih pojavnih oblikah.
Ko zato ob spolnem nasilju v Kölnu kažemo s prstom le na islam in ko pleteničimo o problematičnem odnosu islama do žensk, vede ali nevede potiskamo problem stran od sebe. Resnični sovražnik žensk ni islam, temveč patriarhalna tradicija in iz nje izhajajoča miselnost, ki sta v islamu, tako kot v drugih verah, prepoznali odlično priložnost za udejanjanje šovinizma. Žensk namreč ne sovražijo muslimani, kakor jih ne sovražijo katoliki in pravoslavci, sovražijo jih v patriarhatu vzgojeni moški. Sovražijo jih moški, ki so tudi sami žrtve patriarhata. A o tem začaranem krogu kdaj drugič.
