»Islam je bolan,« je tovrstna razmišljanja ob obisku Ljubljanskega knjižnega sejma s citiranjem tunizijsko-francoskega pisatelja in esejista Abdelwahaba Meddeba povzel francoski filozof in pisatelj Pascal Bruckner in dodal, da je sekularizacija oziroma modernizacija islama primarna naloga 21. stoletja. Islam je torej treba prilagoditi časom facebooka in selfijev polgolih zvezdnic, časom parad ponosa in multikulturalizma, časom menedžerk, predsednic in mnenjskih voditeljic, časom seksa, droge in razprodaj, časom sebičnega uživanja enega in edinega tuzemeljskega življenja. S tem se, vsaj tako se je zdelo, ni bilo težko strinjati ne evropski levici ne desnici. Razhajali sta se le v tem, ali je islam treba preobraziti zgolj z vojaškimi akcijami, povečanim nadzorom, zapiranjem meja in strožjo azilantsko zakonodajo ali morda tudi s kulturo, kot je predlagal italijanski premier Matteo Renzi.
Le nekaj tednov pozneje so v Sloveniji mnogi pričakovano zamenjali stran. Bliža se namreč referendum, na katerem bodo svoje krščanske vrednote poskušali zaščititi pred časom, ki istospolno usmerjenim nezadržno odmerja enake pravice kot drugim državljanom, s tem pa po njihovem mnenju ogroža oziroma redefinira institucijo vseh institucij na krščanski tradiciji utemeljene družbe – družino. Če so bili torej še včeraj ti ljudje trdno na strani časa in so množično obžalovali dejstvo, da islamski svet ni zmožen sprejeti civilizacijskih standardov tretjega tisočletja, so danes spet na strani religije, za katero ima poblaznela sodobnost, točno tista, ki ji je treba prilagoditi islam, premalo razumevanja.
A njihov bipolarni odnos do časa je na neki način mogoče razumeti. Čas v svoji nezaustavljivosti v Evropi od nekdaj sooblikuje katoliško cerkev in posledično so tudi krščanska tradicija in njene vrednote v marsičem plod brezštevilnih družbenih sprememb, ki so se v evropski zgodovini dogajale navkljub katoliški cerkvi ali celo v neposrednem boju zoper njo. In najbrž bi malokdo v današnji Sloveniji, pa četudi bi mu bilo ime Aleš Primc, pristal na vrnitev v predrazsvetljenske čase, k takratni krščanski tradiciji in njenim vrednotam.
Zato niti ni presenetljivo, da so v problematiziranju nazadnjaštva islama mnogi tukajšnji katoliški misleci ponosno izpostavljali dosežke tako francoske revolucije kot tudi različnih levičarskih, delavskih in študentskih civilnih gibanj 20. stoletja in le malo je manjkalo, pa bi začeli opevati celo dediščino komunizma.
Evropska krščanska tradicija, ki jo tako radi mečemo islamu v obraz, je pač vse to, in kot je pred dnevi v oddaji Nedeljom u dva lepo povedal hrvaški pisatelj in novinar Jurica Pavičić, je nenehno spreminjanje evropske družbe, njeno reformiranje in razsvetljevanje, spreminjalo, reformiralo in razsvetljevalo tudi katoliško cerkev. In če parafraziram nadaljevanje te njegove misli, je možno celo to, da se bo čez trideset let slovenska katoliška cerkev primčevanja sramovala. Pričakovati, da bodo privrženci koalicije Za otroke gre z referendumom ustavili čas in da bodo krščanske vrednote ostale nespremenjene, je glede na evropsko zgodovino namreč povsem iluzorno. Oziroma, če bi se to iz nekega razloga vendarle zgodilo, bo imelo krščanstvo kmalu podoben problem, kot ga ima danes islam. Postalo bo neprilagojeno času in bo vedno bolj prihajalo v navzkriž z njim, tako kot so danes v navzkrižju z njim najskrajnejše ločnice islama.
A kakor sam razumem izbiro jezuita Jorgeja Maria Bergolia za papeža, se je Vatikan želel prav temu na vsak način izogniti. Odkar se je 13. marca 2013 iz vatikanskega dimnika pokadil bel dim, se namreč zdi, kakor bi se vrh katoliške cerkve odločil približati času in mu podati roko sprave. Najsi je papež Frančišek govoril o potrebi po razumevanju in sočutju do posiljenih žensk, ki si želijo splaviti, o ločencih, ki bi se radi znova poročili, ali o problematiki istospolnih parov, je bilo v njegovih besedah vselej zaznati željo po sprejemanju danosti sodobnega sveta in vzpostavitvi strpnejšega odnosa do njih. Prilagajanje času pa je neizogibno boleč proces in razumljivo je, da se mnogi temu trmasto upirajo. Za nameček se nam čas, ki ga živimo, težko zdi najboljši izmed časov in logično je, da dvomimo v vse, kar prinaša, kakor je logično tudi to, da se nekateri bojijo, da bodo pravice zanemarljivo majhne družbene skupine nepovratno spremenile njihov svet. Morda bo ta strah na prihajajočem referendumu celo prevladal. A zmagal ne bo, ker še nikoli ni.
Najsi je bil strah pred spremembami v Evropi še tako velik, so se te zmeraj zgodile, saj ni nič bolj evropskega od družbenih sprememb. O tem, ali je šlo za spremembe na boljše ali slabše, so lahko presodili šele poznejši časi, a meni nekaj že danes govori, da se bodo jutrišnji kristjani pred muslimani bahali z zakonsko urejeno enakopravnostjo homoseksualcev. In da bodo temu rekli evropska krščanska tradicija.
