Medved je sprva pomislil, da sanja. Le kdo bi bil tako nor, da vasuje pred njegovim brlogom. A hrup ni pojenjal, zato je nejevoljno privzdignil levo veko in pokukal proti vhodu. »Kaj so spet zlivali v reko,« je zabrundal, prepričan, da spet halucinira zaradi onesnažene vode. Pred vhod se mu je nateplo vse, kar v gozdu leze in gre, in vse je upiralo oči vanj. Ježek, ki je prestrašen kukal izza volčjih nog, pa je s piskajočim glasom ponavljal: »Ljudem se je zmešalo! Ljudem se je zmešalo!«
Medved je čutil, kako mu je kri zavrela v telesu. Četudi so bile sanje, jih je imel čez glavo dovolj. Sanje, v katerih se meša ljudem in živalim, niso bile primerne za miren zimski spanec. Široko je razprl krmežljave oči in na ves glas zabrundal proti prikaznim. A te se niso razbežale. Še vedno so bile tu in še vedno je lahko slišal ježkov piskajoči glas: »Ljudem se je zmešalo! Ljudem se je zmešalo!«
Medved se je skobacal iz toplega brloga na mraz in v mislih že grabil za vrat falota, ki je nanj poslal to zblojeno živalsko čredo. Ta pa se je zdaj prestrašeno spogledovala, iščoč med seboj pogumneža, ki bo medvedu pojasnil razlog nepričakovanega obiska. Vsem je bilo jasno, kakšen rompompom bo, če medved z njim ne bo zadovoljen, in kmalu so vsi gledali proti veji, na kateri je sedela sova. Ona, ki je vedno tako pametna, ona, ki je zunaj dosega velikih medvedjih šap, ona naj govori, so se strinjali.
Sova pa je le ponovila ježkove besede: »Ljudem se je zmešalo.«
Medved je bil že na tem, da zagrabi najbližjega nesrečneža, polhka, ki ga je lisica iz previdnosti potisnila predse, a se je ustavil. Živalska sloga, ki ji je bil priča, je bila preveč nenavadna, da bi jo lahko prezrl. Moral je vedeti, kaj je vse te gozdne prepirljivce spravilo skupaj. Pokimal jim je in živalska povorka se je, kakor na dogovorjen znak, premaknila.
V popolni tišini so živali hodile, skakljale in se plazile skozi gozd proti reki. Sneg še ni bil zapadel in le pokanje vejic in lomljenje suhega listja je odmevalo med drevesi, ko pa so zakorakali na jaso, je tudi to potihnilo in se je slišalo zavijanje mrzlega vetra, kakor napoved groze, ki ji bodo kmalu priča.
Ob reki je ležalo jelenovo truplo, zapleteno v nekakšno žico, ki je bila razpotegnjena po celem bregu reke, do koder je segal pogled. Pot do vode jim je bila preprečena. Jelen si je ponoči želel potešiti žejo, v temi pa ni videl nastavljene pasti, je pomislil medved, ko je zaslišal košutin cvileči glas. Bila je ujeta med žico in reko. Le lovska puška še najde pot do nje, je pomislil medved in pred očmi se mu je naslikal prizor jelena, ki se skozi bodečo žico prebija k njej.
»Bodeče žice se ne da prelisičiti!«
Lisičin glas je medveda priklical nazaj in opazil je, da so vse živali znova usmerile poglede vanj. Čakale so, da spregovori, da jih potolaži, da jim pokaže pot do reke, da jim pove, kaj se je zgodilo, a medved je le razočarano pobesil pogled. Videl je vse te zverinice, kako žejne tavajo naokrog in po odpadlem listju iščejo zadnje ostanke dežja. Ni dišalo po snegu in kdor ne najde potočka ali ne zmore dolge poti do njega, se mu slabo piše. A čutil je, da ubogim zverinicam kruta usoda ne prinaša le žeje.
»To je šele začetek. Gorje mu, kdor tu dočaka pomlad,« je čez čas tiho rekel in se mimo negibne, osuple živalske množice odpravil nazaj proti svojemu brlogu. Njegove težke šape so udarjale ob tla in četudi se je oddaljeval od njih, se jim je zdelo, da zvok njegovih korakov narašča. Medvedove besede so zamolklo odmevale v vsaki izmed živali in vsi so le še otrplo zrli predse. Le polhek je dvigoval svojo drobno glavico tja nekam proti nebu.
Iskal je sovo, pametno sovo, da mu pojasni, kaj se je pravkar zgodilo. Še nikdar ni nihče videl medveda, ki bi se takole vdal in odkorakal stran. Če je medveda takole odneslo, bo njega iz kože izdrlo in ga katapultiralo na konec vesolja, se je podila zbegana misel po polhkovi glavici in sovi se je drgetavi zmedenček naposled tako zasmilil, da se je spustila k njemu.
»Zmešanemu človeku se še medved ogne,« mu je šepnila, polhek pa je tako pobuljil, da so bile njegove oči videti večje od njenih. Nič ni razumel, ubožček, a sova je že odletela. Pametna, kot je bila, je vedela, da se v tem gozdu ne pride več na zeleno vejo.
