Izkušnja igranja proti gluhim in naglušnim košarkarjem se je šele čez leta utrla vame in šele za nazaj sem med prevrtavanjem svojih košarkarskih spominov začel dojemati, kako težko je biti košarkar z okvaro sluha. Za nazaj sem se tako spraševal, kako naporno mora biti igranje košarke nekomu, ki se ne more sporazumevati z glasom, saj je verbalna komunikacija pri košarki najbrž pomembnejša kot v drugih ekipnih športih. In za nazaj sem si, tako, čisto zase, pojasnil tudi njihove divje izbruhe, ki so bili od daleč videti kot napadi histerije. Za razumevanje je zadostovalo, da sem si za trenutek zamislil samega sebe, ki se po zgrešenem zicerju ali napačni podaji ne morem na ves glas nekam poslati, oziroma ki potem, ko me trener ali soigralec po krivem obdolžita napake, ne morem odločno ugovarjati. Zamislil sem si torej sebe, ki na košarkarskem igrišču za hip ostanem brez besed, in videl sem histerika, ki besno maha z rokami, ves zaripel v obraz nekaj tuli in poskakuje, kot bi ga stresla elektrika.
Ker sem v šoli preslišal ali prešprical predavanja iz anatomije, sem šele z zamudo izvedel, da imajo gluhi in naglušni poleg težav s sluhom tudi težave z ravnotežjem, saj se človekov center za ravnotežje nahaja v srednjem ušesu, kar njihovo ukvarjanje s športom še oteži.
Zaradi vsega opisanega sem šele leta po tistem, ko sem prenehal igrati košarko, začutil resnično spoštovanje do svojih nekdanjih sparing partnerjev in njihovih izjemnih uspehov, predvsem srebrnih kolajn z olimpijskih iger gluhih leta 2001 v Rimu in Melbournu štiri leta pozneje ter osvojenega evropskega prvenstva v Ljubljani leta 2004. Ko pa je eden izmed njih, Jeseničan Miha Zupan, košarko zaigral na najvišji, profesionalni ravni in po uspešnih nastopih za Slovan v dresu Olimpije kot prvi gluhi košarkar v zgodovini zaigral v evropski ligi, sem v tem videl pravi čudež.
Septembra je bil na Televiziji Slovenija prikazan odličen dokumentarni film Tiha zmaga (po scenariju Luka Šefica in v režiji Haidy Kancler), ki v ganljivem, intimnem portretu Mihe Zupana in njegove požrtvovalne družine potrdi, da se je čudež na Jesenicah in v Ljubljani zares zgodil. V filmu je namreč lepo videti, kaj pomeni za gluhega športnika preboj na najvišjo tekmovalno raven, koliko truda in odrekanja (ne le lastnega, temveč vse družine) in koliko gorenjske trme človek potrebuje, da premaga prirojeno okvaro sluha in enakopravno zaigra proti najboljšim košarkarjem sveta.
Vsakdo, ki je treniral košarko ali se ukvarjal s kakšnim drugim športom, nedvomno ve, kako težko je to doseči že ljudem, ki nimajo prirojenih okvar, in ko sem po televiziji gledal Mihovo zgodbo, so me njegova vztrajnost, nepopustljivost in odločnost, da doseže vse, kar se je najbrž vsem razen njega zdelo nemogoče, znova osupnile. Kapo dol, bi rekel Srečko Katanec.
Miho so po uspešnih nastopih za Olimpijo vpoklicali tudi v slovensko člansko reprezentanco, za katero je zaigral na dveh svetovnih (leta 2010 v Turčiji in leta 2014 v Španiji) in letošnjem evropskem prvenstvu, kljub svoji gluhosti pa se je pogumno podal celo na legionarsko pot v najmočnejša evropska klubska prvenstva in več let nastopal za klube v Grčiji, Rusiji in Turčiji. Zato sploh ne preseneča, da ga je Mednarodni komite za šport gluhih razglasil za najboljšega gluhega športnika na svetu za leto 2010.
A kljub vsemu se mi je vsa ta leta zdelo, da v Sloveniji njegovega neverjetnega uspeha nikoli nismo znali zares ceniti. Oziroma smo Miho Zupana, kot to pri nas radi počnemo, spoštovali po tihem, neslišno, na glas pa smo si košarkarski navdušenci pripovedovali predvsem zabavne zgodbice o tem, kako Miha trenerja, ki ga s klopi pokliče v igro, vselej odlično sliši, četudi njegovo ime le nerazločno zamomlja, ne sliši pa tega istega trenerja ali soigralca, ko ga kriče ošteva zaradi napake. Ali o tem, da Miha nasprotnikove navijače utiša tako, da izklopi slušni aparat.
Zato me je razveselila novica, da je tistega nesrečnega petka, trinajstega novembra, predsednik Slovenije Borut Pahor Mihi Zupanu izročil posebno priznanje, jabolko navdiha, ob prejemu katerega je Miha dejal: »Jabolko navdiha sprejemam kot veliko nagrado in priznanje, da kot gluha oseba nisem ostal neopazen.«
Sam bi k temu dodal, da ne le, da ni ostal neopazen, temveč je poskrbel, da bo tišina, v katero se je rodil, še dolgo odmevala, navdihovala in opogumljala. Na tisti žalostni petek se je v predsedniški palači zgodilo nekaj res lepega, saj je priznanje dobil človek, ki si ga ne bi mogel bolj zaslužiti.
