Iran ima zopet proste roke na svetovnih surovinski trgih, iz katerih so ga pregnale mednarodne sankcije zaradi jedrskega programa. Trgi so se na pričakovano povečanje svetovne ponudbe nafte – Iran naj bi že v nekaj mesecih povečal izvoz za 500.000 sodov nafte na dan, do konca leta pa vse do milijona sodov – odzvali z novim znižanjem cen.
Sod nafte brent je bil včeraj po skoraj 13 letih prvič vreden manj kot 28 dolarjev. Še pred letom in pol je bila cena vsaj štirikrat višja.
Rastoča ponudba, rekordne zaloge
Teheran je konec sankcij pričakal v nizkem startu. Po poročanju časnika Financial Times so satelitske slike in viri v industriji razkrili, da je iz pristanišč izplulo od 19 do 24 polnih tankerjev iranskega ladijskega prevoznika National Iranian Tanker Company (NITC), ki bodo prispevali k presežni ponudbi na svetovnih trgih. A to še zdaleč ni edini razlog za padanje cen v svetovnem merilu. Čeprav ima Iran četrte največje zaloge nafte na svetu, predstavlja namreč zgolj dobre štiri odstotke svetovne proizvodnje, ki je novembra lani dosegla 97 milijonov sodov na dan. Pred sankcijami pa je izvozil 2,5 milijona sodov nafte na dan.
Ključni igralci na svetovnih trgih so trije: Rusija, Savdska Arabija in ZDA. In glavni problem je, da v boju za tržne deleže nihče od njih ne želi znižati svoje proizvodnje. Rusija je tako novembra lani v povprečju dnevno proizvedla rekordnih 10,8 milijona sodov surove nafte, pa čeprav s presežno ponudbo prispeva k padanju cen in posledičnim pritiskom na lastno valuto rubelj, ki je od novega leta proti dolarju izgubil več kot osem odstotkov vrednosti.
Savdska Arabija je v istem mesecu načrpala zgolj pol milijona sodov manj, saj se želi znebiti konkurence iz ZDA. A zato plačuje visoko ceno, saj predstavlja izvožena nafta kar 90 odstotkov njenih prihodkov. Lani je Riad ustvaril dobrih 100 milijard dolarjev proračunskega primanjkljaja, medtem ko naj bi želel letošnjega zakrpati kar s prvo javno ponudbo delnic (IPO) državnega energetskega velikana Aramco, ki je daleč največji proizvajalec nafte na svetu.
Za zdaj se taktika Savdske Arabije še ni obrestovala, saj se ameriška revolucija črpanja nafte iz plasti skrilavcev ni ustavila. Čeprav je kar nekaj ameriških naftnih podjetij začasno opustilo nedonosna črpališča, so ZDA novembra proizvedle povprečno 9,5 milijona sodov na dan.
Povpraševanje še naprej šibko
Posledice vsega naštetega so rastoče zaloge nafte. Ponudba velikih proizvajalcev naj bi presegala povpraševanje za od dva do 2,5 milijona sodov na dan. Če k temu prištejemo še iransko nafto, je jasno, da smo pred daljšim obdobjem poceni nafte. Večina analitikov ocenjuje, da bo trajalo vsaj eno leto ali celo več, saj presežna ponudba ni zgolj posledica pospešenega črpanja nafte, temveč tudi nižjega povpraševanja.
Pomemben dejavnik na strani povpraševanja je Kitajska, ki je novembra uvozila za 6,7 milijona sodov nafte na dan. Po novi nevarnosti borznega zloma, poplave stečajev prezadolženih podjetij in splošnega ohlajanja gospodarstva so številni prepričani, da bodo njeni apetiti po tekočem zlatu manjši ali da vsaj ne bodo več rasli tako kot v preteklih letih.
Vse večja negotovost se seli tudi v razvite ekonomije. Wall Street je tudi zaradi spremembe denarne politike ameriške centralne banke (Fed) doživel najslabša prva dva tedna leta v zgodovini. Indeks S&P 500 je izgubil skoraj desetino vrednosti. Ameriško gospodarstvo ne dosega več tako krepke rasti, kar bi lahko zmanjšalo povpraševanje po nafti. Robustne rasti slednjega analitiki ne pričakujejo niti v Evropi, kaj šele v razvijajočih se ekonomijah in državah proizvajalkah nafte. Bahrajn je zaradi nižjih prihodkov v proračun denimo znižal subvencije za goriva, ki so se zaradi tega podražila za 60 odstotkov. Goriva se dražijo v večini držav, bogatih z nafto, kar bo prav tako vplivalo na svetovno povpraševanje.
In kaj to pomeni za prihodnje mesece? V ameriški banki Morgan Stanley predvidevajo celo padec cen pod 20 dolarjev za sod. Pri britanski banki Standard Chatered pa v ekstremnem scenariju napovedujejo še za polovico nižjo ceno. Za sod nafte je bilo nazadnje treba odšteti deset dolarjev v 80. letih prejšnjega stoletja.
