Skoraj vsak kraj v Slovenji in večji del razvitega sveta premore zabojnike za odpadno embalažo, papir, steklo in preostale odpadke. Zavzetost prebivalcev za ločevanje odpadkov ne pomeni le čistejšega okolja, ozračja in večje energetske učinkovitosti, temveč tlakuje tudi rast svetovni reciklažni industriji, ki naj bi bila vredna že več kot 300 milijard evrov na leto.
A trenutne razmere v svetovnem gospodarstvu ogrožajo obstoj številnih podjetij. Skromnejše povpraševanje Kitajske, približno polovico nižje cene surove nafte kot lani in konstantno zniževanje vrednosti evra proti dolarju postavljajo pod vprašaj ekonomičnost recikliranja plastike in papirja. Prej dragoceni odpadni surovini postajata smeti.
Nova plastika cenejša kot reciklirana
Največji pretres se dogaja na trgu plastike, pri izdelavi katere je ključna surovina nafta. Cena nafte se danes giblje okoli 60 dolarjev za 159-litrski sod, medtem ko je bila še lanskega junija skoraj še enkrat višja. Pocenitev nafte jasno pomeni, da se ceni tudi sveža oziroma nova plastika, ki je bila denimo marca za sedem odstotkov cenejša od reciklirane plastike. In večina podjetij, z izjemo močno okoljsko ozaveščenih, ob trenutnih cenah raje poseže po cenejši novi plastiki. Reciklaža se tako pogosto ne splača več, saj je ves proces – reciklaža embalaže poteka skozi faze ločevanja, mletja, čiščenja, segrevanja, pretopitve, granulata do novega izdelka – preprosto predrag.
»Pri 50 dolarjih za sod nafte lahko vsa podjetja, ki se ukvarjajo samo z reciklažo plastike, zaprejo vrata,« je v enem izmed intervjujev opozoril na resnost položaja David Steiner, prvi mož reciklažnega velikana iz Houstona, Waste Management. Tudi ena največjih skupin za reciklažo na svetu, ki je lani ustvarila slabih 14 milijard dolarjev in nekaj manj kot tri milijarde dolarjev čistega dobička, ne prenaša dobro trenutnih razmer na trgu. Če je Waste Management pretekla leta v nove tovarne za predelavo odpadkov vlagal med 100 in 400 milijoni dolarjev na leto, bo letos prvič po dolgem času ustavil vse naložbe in celo zaprl nekatere lokacije.
V Evropi ni nič drugače. ECO Plastics, britansko podjetje, ki se je leta 2012 hvalilo z odprtjem največje tovarne za predelavo plastike, je pristalo v insolvenčnem postopku. Njegovo premoženje je kupila nemška družba Aurelius Group. Vmes sta bankrotirali že tudi dve nemški reciklažni podjetji.
Če bo cena nafte in s tem nove plastike daljše obdobje tako nizka kot danes, bomo tako v Evropi kot v ZDA priča novim stečajem podjetij iz panoge. »Nihče ne more prodajati slabšega izdelka po višji ceni, vsaj ne, če želi preživeti,« je jasen Steiner. Plastika namreč v nasprotju s kovinami ali steklom z recikliranjem izgublja kakovost.
Evropski papir bolj diši od ameriškega
Če se podjetjem, ki reciklirajo plastiko, slabo godi povsod po svetu, sta usodi evropskih in ameriških podjetij za zbiranje starega papirja in njegovo recikliranje zelo različni. Glavni razlog za to so valutna nihanja. Nizka vrednost evra v primerjavi z ameriškim dolarjem in britanskim funtom namreč pomeni, da so evropska podjetja (z izjemo britanskih) postala precej bolj konkurenčna.
Glavni kupci starega in recikliranega papirja prihajajo iz Azije in letos se odpravljajo po nakupih na staro celino. Eden glavnih kupcev starega papirja je Kitajska, ki v svojih gozdovih nima dovolj primernega lesa za proizvodnjo papirja. A tudi njeni apetiti niso več takšni kot nekoč. Večino kartona in časopisnega papirja sicer pridela iz uvoženega starega papirja.
Ena tona starega papirja zadostuje za toliko papirja, kot bi ga pridelali iz ene tone lesa. Če so podjetja iz ZDA – nekateri v reciklažni industriji ji šaljivo pravijo Savdska Arabija starega papirja – nekoč za tono starega papirja iztržila tudi 150 dolarjev, je ta cena danes med 50 in 60 dolarji. Cene diktirajo evropski konkurenti, ki si zaradi cenejšega evra to lažje privoščijo.
Nizke cene starega papirja in nove plastike imajo širši pomen tako za vso industrijo recikliranja kot tudi za okolje. Če bodo vztrajale dlje časa, bi lahko ogrozile okoljske cilje, ki so si jih postavile vlade po svetu, saj se recikliranje v takem obsegu ne bo več splačalo. Evropska komisija predlaga denimo, da bi morali do leta 2030 reciklirati že 70 odstotkov vseh komunalnih odpadkov, 90 odstotkov papirja, 60 odstotkov plastike, 80 odstotkov lesa, 90 odstotkov kovin in aluminija ter 90 odstotkov stekla. V Sloveniji je bilo po zadnjih podatkih recikliranih približno 55 odstotkov vseh odpadkov, s čimer se uvrščamo v sam evropski vrh. A kljub temu še vedno nimamo neke jasne strategije o učinkoviti rabi virov ali o krožnem gospodarstvu.
