Ameriški predsednik Barack Obama se je po več letih polemik dokončno odločil, da ne bo dovolil gradnje velikega naftovoda Keystone XL, ki bi po najkrajši poti povezal kanadska črpališča nafte iz bituminoznega skrilavca, sicer škodljivega za okolje, s teksaškimi rafinerijami ob Mehiškem zalivu. Pravzaprav naftovod med Kanado in Teksasom že obstaja, vendar naj bi novi, katerega gradnjo je zdaj Obama zavrnil, potekal po bližnjici in bi imel precej širšo cev.
Republikanski predsedniški kandidat Jeb Bush je na twitterju Obamovo odločitev označil kot »napad na ameriško gospodarstvo in zaposlovanje«. Republikanci namreč trdijo, da bi z 830.000 sodčki pretočene nafte na dan novi naftovod zmanjšal ameriško odvisnost od nafte iz Venezuele in z Bližnjega vzhoda ter omogočil zaposlitev 20.000 Američanov in 20 milijard dolarjev (19 milijard evrov) vlaganj v ameriško gospodarstvo.
Nasprotniki gradnje naftovoda pa menijo, da bi imela nafta, če bi začela uhajati, hude posledice za okolje. Okoljevarstveniki želijo s preprečitvijo gradnje naftovoda onemogočiti tudi proizvodnjo nafte iz bituminoznega skrilavca, ker naj bi se pri črpanju proizvedlo zelo veliko toplogrednih plinov.
Veliko hrupa za nič
V resnici novi naftovod ne bi bistveno vplival ne na okolje ne na ameriško gospodarstvo. V veliki meri gre samo za prestižni boj med demokrati in republikanci. Nafto iz bituminoznega skrilavca bodo namreč v kanadski provinci Alberta kljub Obamovi odločitvi še naprej črpali, saj se lahko pretaka do Teksasa po starem naftovodu in s cisternami po železnici. Z novim naftovodom bi samo hitreje prišla do Mehiškega zaliva. Poleg tega črpanje tovrstne nafte nima pomembnega vpliva na segrevanje ozračja. Na ameriško gospodarstvo in energetsko preskrbo pa nafta iz Alberte nima vpliva, ker je tako in tako večinoma namenjena Evropi in Južni Ameriki.
Obama je sprejel odločitev zdaj, ker je hotel tako dati spodbudo pariški podnebni konferenci Združenih narodov, ki se bo začela konec novembra. Novi naftovod je namreč kljub svoji realni nepomembnosti za okolje postal simbol boja okoljevarstvenikov. »Predsednikova odločitev je pomembna etapa in poziv k ukrepanju pred pariško podnebno konferenco,« je na spletu zapisal nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore, ki je pomemben okoljevarstvenik.
Tudi naftovoda do Quebeca ne bo
Veliko bolj kot letošnja Obamova odločitev pa je črpanje nafte iz bituminoznega skrilavca v provinci Alberta, ki je na zahodu Kanade, a še vedno precej daleč od Tihega oceana, prizadela lanska odločitev Quebeca. Ta francosko govoreča provinca na vzhodu Kanade je namreč zaradi ogroženosti belega kita onemogočila gradnjo velikega naftnega terminala ob Sv. Lovrencu, kjer se ta reka pred izlivom v Atlantik tako razširi, da je podobna velikemu morskemu zalivu. S tem je – skoraj dobesedno – padel v vodo tudi naftovod, ki bi povezoval Alberto in Atlantski ocean.
Ne le okoljevarstveniki, tudi domačini v Quebecu nasprotujejo temu, da bi reka Sv. Lovrenca postala naftna avtocesta, saj bi z izlivi uničili izjemno bogat ekosistem in lepo okolico, ki privablja številne turiste. Grozilo bi izumrtje tamkajšnjih belih kitov, tjulnjev in sinjih kitov.
Iz Alberte naj bi po 4600 kilometrov dolgem naftovodu do Atlantika prišlo 1,1 milijona sodčkov nafte. Tak pretok nafte bi bil svetovni rekord. Prav gradnja naftovoda Alberta–Quebec bi bila nujno potrebna, da bi Kanada lahko uresničila svoje ambiciozne cilje glede izvoza nafte. Prejšnja kanadska vlada je nameravala do leta 2030 za trikrat povečati že tako veliko proizvodnjo nafte v Kanadi. Tudi zaradi teh napovedi je cena nafte lani padla, Kanada, ki je izvoznica tekočega zlata, pa je posledično v recesiji in oktobra je prav zato izgubil volitve dosedanji konservativni premier Stephen Harper, ki je stavil na napačnega konja, ko je spodbujal velika vlaganja v črpanje nafte iz bituminoznega skrilavca. Sicer pa je tudi novi premier Justin Trudeau prisiljen podpirati tovrstno črpanje nafte.
