Osupnil sem. Hitler je zaigral samomor in pobegnil v Argentino?! Od vseh neverjetnih teorij zarot sta samo še dve – tista o pristanku na Luni, ki so ga menda snemali nekje v puščavi Nevade, in tista o tipu iz Palestine, ki je spreminjal vodo v vino in menda oživel po smrti – bolj razširjeni, priljubljeni in manj senzacionalni od te prastare in že tisočkrat predstavljene teze o Hitlerju v Južni Ameriki.
Ta legenda je pravzaprav že tako razširjena in ukoreninjena ter kanonizirana z wikipedijsko avtoriteto spleta, da bo History Channel kmalu, boste videli, snemal senzacionalni dokumentarec z neverjetno in pogumno teorijo nekdanjega agenta KGB, po kateri firer v resnici ni dočakal starosti na tisti farmi v Patagoniji, prav tako sploh ni prišel do Argentine, ampak se je, kaj vem, nekaj dni pred padcem Berlina skupaj z Evo Braun ubil v svojem bunkerju.
Celih sedemdeset let, vse odkar je Stalin iz čiste provokacije, da bi znerviral Angleže in Američane, zinil, da je Hitler živ in da se skriva pri svojih nekdanjih zaveznikih, traja ta psevdoznanstvena žajfnica. Od tedaj so napisali na stotine knjig in tisoče novinarskih člankov, reportaž in podlistkov – mi na Hrvaškem na primer že petdeset let vemo, da sta bila nemški firer in naš Ante Pavelić v Argentini družinska prijatelja – več deset igranih in dokumentarnih filmov so posneli na temo Hitlerjevega zaigranega samomora, bega s podmornico čez Atlantik in njegovega mirnega življenja v Argentini, vse dokler se ni pojavil History Channel s senzacionalnim novim dokumentarcem, v katerem drzno trdijo, da je Hitler pravzaprav zaigral samomor, pobegnil s podmornico čez Atlantik in preostanek življenja mirno preživel v Argentini.
Po vsem tem samo še čakam, da kak strokovni tim nekdanjih agentov Cie pogumno predstavi teorijo, po kateri je na primer Elvis Presley še vedno živ. Glejte ga, živi odmaknjeno v prekmurskih Ižakovcih in samo včasih, tako za svojo dušo, zaigra z Beltinško bando in Vladom Kreslinom.
Neverjetno in senzacionalno odkritje Hitlerja v Argentini ne bi bilo vredno vznemirjanja, kaj šele toliko črk, če se v napovedi Historyjeve dokumentarne serije ne bi pojavilo znano ime: med strokovnjaki iz Baerjevega tima je namreč tudi dr. John Cencich, ugleden in razmeroma znan ameriški pravnik in preiskovalec, specialist za primere vojnih zločinov, organiziranega kriminala in mednarodno varnost.
Ja, to je bil on: lovec na Hitlerja dr. Cencich je bil cela štiri leta, od 1998 do 2002, glavni preiskovalec haaškega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije in vodja preiskovalnega tima v primeru proti Slobodanu Miloševiću. Ko je delal na haaškem sodišču, je skupaj z ameriškim tožilcem Dermotom Groomejem osmislil in definiral novo pravno kategorijo »združeno zločinsko dejanje«, kar je bila tudi tema njegove doktorske disertacije na Univerzi Notre Dame.
Prav ta dr. John Cencich v dokumentarcu History Channela skupaj z drugimi iz »posebne preiskovalne enote« kot v kakšni drugorazredni CSI-seriji drvi z gliserjem po močvirjih, se potaplja v globinah Atlantika, krči džunglo z nekakšnim PING-strojem in se vlači po skrivnih predorih ter smrtno resno zaslišuje starega kmeta, ki mu prisega, da je kot delavec, ko je maja 1945 kopal skrivne hodnike in kanale v samostanu na otoku Samosu, tam videl Adolfa Hitlerja. Ni imel tistih svojih slavnih brčic, a to je bil on, nedvomno: kdo drug pa bi lahko bil brez brčic maja 1945 v grškem samostanu na Samosu?
V trenutku mi je vse postalo jasno. Če je bil, saj razumete, glavni preiskovalec haaškega sodišča za vojne zločine – sam vodja preiskave proti Slobodanu Miloševiću! – človek, ki se v prostem času ukvarja s teorijami zarot iz kalnih mlak spleta in za kabelske televizije snema senzacionalistične dokumentarce o Hitlerju v Argentini, smo jo še dobro odnesli: še dobro, da je takšno, že tako dovolj kompromitirano in diskreditirano sodišče, v svojih dvajsetih letih sploh koga obsodilo!
Zdaj je tudi vam jasno, zakaj je sojenje Slobodanu Miloševiću trajalo skoraj pet let in zakaj bi – če bi bil živ – trajalo še dandanes. Zdaj ko vemo, kdo in kako v Haagu vodi preiskave, je jasno, zakaj se je celih sedem mesecev čakalo na začetek sojenja Miloševiću in zakaj je tožilstvu potrebovalo še celi dve leti, da je sploh predstavilo obtožnico. Če je, jebiga, haaško tožilstvo delalo tako, kot smo videli v dokumentarcu, je bolj jasno tudi, zakaj na primer sojenje Vojislavu Šešlju traja že celih trinajst let: če bi preiskovalec John Cencich živega Hitlerja leta 1945 preiskoval za nürnberško sodišče, tako kot danes za History Channel, bi bogme tudi firer po trinajstih letih prišel iz pripora in dejansko dočakal starost na kaki farmi v Argentini.
A še bolj je konec koncev jasno tudi, zakaj je tistega dne Slobodan Milošević izčrpan in utrujen v svoji celici v Scheveningenu insceniral smrt zaradi srčnega napada in se po skrivnem predoru izvlekel iz zapora, se po mreži kanalov s podmornico prebil do letališča v Rotterdamu in skupaj s soprogo Miro Marković z letalom pobegnil v Slovenijo. Kjer še danes, kot je znano, pod lažno identiteto vodi uspešno politično stranko.
