In Jožef bi vstal, tisto noč bi vzel dete in njegovo mater in se odpravil proti Sloveniji, tam pa bi naleteli na – bodečo žico. Nesrečni Jožef bi se v temni noči z družino zapletel v kot britev ostro žico nekje na meji krščanske Slovenije, novorojeno dete bi nesrečno izkrvavelo in umrlo v najstrašnejših mukah, in to bi bilo vse. Celotna Nova zaveza bi šla v en tvit reporterjev Reutersa s slovensko-hrvaške meje. Evangelij po Mateju bi se končal že na prvi strani.
»Kaj je to?!« bi vprašal osupli založnik mladega pisca iz Kafarnauma, carinika, ki je v prostem času nekaj malega pisal, držeč v rokah kos pergamenta, popisan z grčasto aramejsko pisavo.
»Evangelij po Mateju.«
»Mateju?«
»Ja. To sem jaz,« bi se pisec važno presedel na stolu.
»Evangelij?« bi ponovil zbegani založnik.
»Ja. Na kratko, življenje in trpljenje Božjega Sina,« bi odgovori nadobudni Matej.
»Bogme, res je kratko,« bi ga pogledal strogi založnik, držeč v rokah list pergamenta. »Ena stran?«
»To je kratka zgodba. Po resničnih dogodkih,« bi hitel pojasnjevati pisec in opravičevati svoj bedni literarni poskus.
»Kratka zgodba? Po resničnih dogodkih?!«
»Ja, bilo je v novicah pred dnevi. Slišali ste za tisto nesrečno begunsko družino iz Judeje, ki je v Sloveniji…«
»In tako je mali Jezus končal v mukah z bodečo žico, spleteno okoli glavice, slovenski vojaki pa so poklekovali pred njim, ga zasmehovali in govorili: Pozdravljen, judovski kralj!« bi ga prekinil izdajatelj, naglas prebral konec pripovedke in dvignil pogled. »Kakšna neumnost je to?«
»No ja, malce sem dodal, sem mislil, močna simbolika,« bi se branil Matej iz Kafarnauma in poskušal pojasniti. »Bodeča žica kot krona na otroški glavici, razumete?«
»Ampak to je imbecilno! 'Oče, oče, zakaj si me zapustil'?!? Pa saj mali nima še niti mesec dni, pa že govori!« bi se razburjal založnik.
»Ne razumete, on je res Božji Sin,« bi se obupano trudil mladi pisec iz Kafarnauma.
»Pa kdo bo to bral?« bi zdaj že besnel založnik. »Komu naj prodam zgodbo o novorojenem Božjem Sinu, ki je v kolutu žice na slovenski meji izkrvavel, da bi odkupil grehe človeštva, a si ti normalen?!?«
»Strinjam se, da je malo kratka, mogoče konec prehiter, lahko bi jo eventualno razširil, še malo razdelal,« bi Matej tonil vse globlje. »Če vključim še nekaj likov, lahko iz tega naredim novelo ali celo roman.«
»Odjebi, iz te moke ne bo kruha, verjemi mi. S tem nimava kaj,« bi mu založnik na koncu vrgel tisti pergament. »Kratka zgodba… kakšna kratka zgodba, pa kaj ti misliš, da si Čehov?«
Tako bi se pisala zgodovina, če bi svobodna, krščanska Slovenija takrat obstajala: pisala bi se kot kratka zgodba o begunski družini iz Palestine, ki je obtičala v kolutih kot britev ostre žice na meji krščanske Slovenije. Evangelij po Mateju bi imel vsega eno stran, žive duše ne bi zanimala njegova pripovedka o Božjem Sinu, detetu s krono iz bodeče žice, brezvestni založniki in razočarani bralci bi morali na bestseller čakati celih šeststo let, dokler ne bi literarnega sveta in top lestvice osvojil neki trgovec iz Meke, ki v prostem času malo piše, neki Ebul-Kasim Mohammed ibn Abdullah ibn Abdulmuttalib ibn Hašim, ki ga bodo književni agenti prepričali, naj si izbere krajše, preprosto in bolj učinkovito ime – Mohamed.
Ja, precej drugače bi se pisala zgodovina, če bi bila neodvisna, suverena in nadvse krščanska Slovenija – izglasovana prav na božičnem referendumu – utemeljena 1990 let prej, če bi torej svobodna in ograjena z žico obstajala v času, ko sta Jožef in Marija z novorojenim sinom bežala pred okrutno vojsko kralja Heroda, in bi se kot begunca z Levanta namesto v Egiptu pojavila na slovenski meji.
Od celotne zahodne krščanske civilizacije bi ostala samo ena neobjavljena kratka pripovedka nadobudnega carinika iz Kafarnauma, ki si je vtepel v glavo, da je pisatelj, in ime mesteca, kjer je pokopan nesrečni novorojenček iz njegove zgodbe, »mesto, imenovano Golgota, kar pomeni Lobanja«.
Danes, saj vam je kapnilo, znano kot Ljubljana.
