Ob tej priložnosti mi je Graha izdal trik, s katerim brez težav prehaja vse meje in se izogne vsem nadaljnjim vprašanjem mejnih policistov. Obstajata namreč dve čarobni besedi, ki odpirata vse balkanske meje in vse njihove mrkoglede stražarje ukrotita v ljubeznive portirje v livrejah, univerzalni kratek odgovor na obe njihovi vprašanji – »kje ste bili?« in »kam greste?« – ki se glasi: »Na večer poezije«.
Po naključju je Graha odkril magično moč poezije, ko se je pred leti vračal z neke pesniške prireditve v Bosni in v očeh policistov odkril zbeganost in nemoč – celo kanček pravega strahu – ob pojasnilu, da je bil »na večeru poezije«. Po nekaj trenutkih notranje drame mu je preplašeni policist vrnil potni list in brez besed dvignil zapornico: niti enega vprašanja ni imel več za Graho. Saj katero bi pa imel, kaj bi ga sploh lahko vprašal po kratkem – »večer poezije«?
Policisti postavljajo namreč samo tista vprašanja, na katera sami poznajo odgovor. Na vsak vaš odgovor na vprašanje »kje ste bili?« imajo oni vprašanje »kaj ste tam počeli?«, na vsak, razen na po naključju odkriti, magični odgovor – »na večeru poezije«. Kaj naj namreč Graho vpraša nesrečni policist? »Kaj ste tam počeli?« Kaj naj ga vpraša, če mu na primer Graha odgovori, da je bil na promociji pesniške zbirke svojega ljubimca, mladega pesnika Paula Verlaina iz Goražda?
Policijski um, jebiga, dobro ve – izurjen je, da ve te stvari – kako ga bo vsak odgovor na koncu pripeljal do tistega zadnjega vprašanja, vprašanja, s katerim zanesljivo izgubi: »Vi ste pesnik?«
Zato, vidite, policisti po vprašanju »kje ste bili?« ali »kam greste?« ter odgovoru »na večer poezije« vljudno vrnejo dokumente in dvignejo zapornico, zato Graha nima več težav na balkanskih mejah. In tudi meni je, odkar mi je to povedal, gladko steklo: odkar sem po Balkanu začel obiskovati večere poezije, sem čez bosanske in srbske meje pretovoril za cele tovornjake cigaret, žganja, čevapčičev in suhega mesa.
Pesniki danes morda res nimajo moči, kot so jo imeli v Sovjetski zvezi ali v tretji republiki, pesništvo na Balkanu nima več niti stigme, kaj šele subverzivnega potenciala, kot ga je imelo pred petdesetimi leti: država se danes boji pesnikov samo še na svojem robu, na meji, in edina policija, ki za njih nima vprašanja, je obmejna. V našem času, skratka, pesništvo služi samo še prehajanju mej s tremi štekami cigaret in kilo travniških čevapčičev. Kar je konec koncev naravno okolje poezije – na robu, na meji – in njeno temeljno poslanstvo: prehajanje vseh mej.
Damir Avdić, znan kot Graha, je Bosanec, pisec, perfomer, igralec, glasbenik, kitarist, kantavtor, umetnik – in predvsem pesnik. Graha je pesnik tudi, ko piše romane, kaj šele, ko prehaja meje. In Graha prehaja vse, ruši jih s svojo poezijo in demonsko kitaro kot z buldožerjem. Eno tako mejo, slovensko, je prečkal davnega leta 2009 in »na večeru poezije« v Ljubljani ostal celih šest let. Večer se je malo potegnil, Damir Avdić je v njem našel dom, mir, ženo in dva sinova, Maka in Tina – za primer, da izurjeni obmejni policisti pesnika Graho sumničavo vprašajo »kdo sta Mak in Tin?« – in kdo ve, kako dolgo bi trajal, če se ne bi po pesniškem večeru Graha zjutraj prebudil v Kafkovi Preobrazbi in odkril, da je pesnik postal – davčni zavezanec.
Obstaja namreč policija, ki se poezije ne boji tako kot obmejna policija – finančna. In slovenska finančna policija je odkrila, da Bosanec Damir Avdić ne zasluži dvesto sedemdeset evrov mesečno, kolikor Država predpisuje, da mora tujec zaslužiti, da bi bil vreden blagoslova življenja v Sloveniji. Ni važno, da Bosanec Damir Avdić pravzaprav zasluži legalno prijavljenih devetsto evrov: kot samostojnemu umetniku mu Država velikodušno oprošča davek na celih sedemdeset odstotkov dohodka in zato teh sedemdeset odstotkov ne vračuna v dohodek, in tako da je paralelno knjigovodstvo kafkovskega paralelnega vesolja slovenske birokracije izračunalo, da Graha namesto devetsto zasluži dvesto deset evrov, da torej nima denarja za življenje v Sloveniji, in od njega zahteva, da zapusti ženo in otroka in se vrne tja, od koder je prišel in kjer mu je mesto: nazaj čez mejo. Pesniki tako in tako – kot je pogruntala slovenska Država – nimajo domovine, zakaj bi Domovina imela pesnika?
Nenazadnje zato, ker nima pesnikov – zaradi česa drugega pa? – je slovenska država Damirju Avdiću s čudovito, naravnost pesniško ironijo istega dne poslala povabilo, da kot Bosanec in uspešen umetnik na državni televiziji spregovori o integraciji tujcev v Sloveniji s pomočjo ustvarjanja na področju kulture, istočasno pa ga povabila k sodelovanju na proslavi Prešernovega dne, osrednjega praznika slovenske kulture, februarja prihodnje leto.
In tako bo na Prešernov dan 8. februarja slovenski mejni policist vprašal »kam greste?«, Graha bo odgovoril »na večer poezije«, preplašeni policist mu bo vrnil potni list in brez besed dvignil zapornico, in spet bo vse tako, kot je vedno bilo v Sloveniji, kjer pesniki nimajo denarja za življenje in zato tihotapijo cigarete, žganje in čevapčiče.
