Otroška logika je za razliko od logike učitelja zgodovine čista in osupljivo preprosta. Kdo je namreč v resnici kaznovan: Ciganček, ki bo šel na čist zrak, rešen smradu in pouka – torej na svobodo – ali preostali del razreda s tovarišico učiteljico na čelu, ki bo ostal v oblaku smradu? In se za povrh še učil o razvoju reformacije v Sloveniji?
Na to šalo me spominja današnja Evropa, ko si železarne in trgovci z žico manejo roke zaradi donosnega posla, ki jim je padel z neba. Najprej je Madžarska z ograjo iz žice zaprla vseh sto petinsedemdeset kilometrov svoje meje s Srbijo, potem še mejo s Hrvaško, nato je del meje s Slovenijo pri Šentilju z žico zaprla še Avstrija, podobno je napovedala tudi Nemčija, pa Hrvaška, katere premier je pred kratkim izjavil, da ni izključeno, da ne bo tudi Hrvaška z žičnato ograjo zaprla svoje meje s Srbijo. Končno je, kot slišimo, v teh dneh mrzlično in brez javnega razpisa kilometre žice na Poljskem kupila tudi slovenska vlada, pripravljena, da bodeče kolute razvleče vzdolž meje s Hrvaško.
Ko bodo z nekaj metrov visoko žičnato ograjo, okrepljeno s koluti bodeče žice, končno utrjene vse zunanje in notranje meje Unije, bo to naravnost veličasten gradbeni podvig, največji v vsej zgodovini Evropske unije. Samo zunanja, schengenska meja Evropske unije je dolga okoli 8850 kilometrov, torej do kilometra toliko kot slavni kitajski zid, in če k temu dodamo še več deset tisoč kilometrov notranjih meja vseh osemindvajset članic, bo to po kitajskem zidu prva človeška zgradba, vidna iz vesolja.
To je resen izziv in posel za proizvajalce in trgovce: najcenejša bodeča žica, ki sem jo našel na spletu – seveda kitajska – stane sto evrov za kilometer, ker pa je za meter meje potrebnih vsaj štiri ali pet metrov žice v kolutu, to pomeni, da bi za zavarovanje vseh zunanjih in notranjih meja Evropske unije že z navadno bodečo žico potrebovali nekaj milijard evrov. Pri čemer sploh ni več smešno vprašanje, ali niso morda vso to stvar na Levantu zakuhali železarski lobiji, velike železarne in trgovci z bodečo žico. Za nas, ponosne bele Evropejce, je bil v zgodovini tako in tako vedno kriv nekdo drug.
Ko bo nekega dne celoten kompleks končan, bo bodeči evropski zid prva evropska zgradba, ki jo bo mogoče videti iz vesolja, pa tudi edina, ki jo bo mogoče videti iz preostalega dela sveta: edino, kar se bo od Evrope videlo z gobavega evropskega vzhoda, iz Afrike in Azije. Mi notri – štos bomo dojeli šele na koncu – pa bomo z zamašenimi nosovi uživali v učilnici brez Cigančka.
Tu morda res ni čiste in osupljivo preproste otroške logike, je pa logika naših učiteljev zgodovine. Nekdo v Evropi je prdnil, nekdo je res prav grdo prdnil, vsa Unija se duši v smradu, ki grize oči in nos, mi pa bomo za to, se razume, obtožili Cigančka, torej Sirca, Kurda, Afganistanca, Iračana, Palestinca, Eritrejca, ali kaj je že bil ta mali, novi v razredu – za nas, ponosne bele Evropejce, je v zgodovini tako in tako vedno kriv nekdo drug – ga vrgli iz razreda, iz šole, iz mesta in iz Evropske unije, in sami ostali notri, ograjeni s koluti bodeče žice, v oblaku zadušljivega smradu.
Če gledamo od znotraj, iz Unije, smo mi varni in zaščiteni: gledano z našega zornega kota bo kaznovan Ciganček, torej Sirec, Kurd, Afganistanec, Iračan, Palestinec, Eritrejec ali kdorkoli že, vržen iz čiste, urejene in zaprte Evrope. Če pa gledamo od zunaj – na primer iz vesolja, od koder se ta veličastna zgradba bolje vidi – se percepcija hitro spremeni in evropski zid se naenkrat pokaže kot velikansko zaporniško dvorišče, ali natančneje, kot koncentracijsko taborišče. Šele od tam vidimo, kar vidi Ciganček s svojo preprosto otroško logiko – da smo ograjeni z bodečo žico pravzaprav sami v zaporu.
Vse je namreč stvar percepcije: ali so res kaznovani begunci in migranti, ki se bodo znašli pred bodečo žico, ali smo kaznovani mi, ograjeni s to žico? Kdo je tu v resnici na svobodi? Obsojenemu v jetniški celici je najbrž lažje, ko rešetke na oknu vidi kot ograjo svoje svobode, ves zunanji svet pa kot velikanski zapor, brez možnosti dostopa do njegove majhne, ozke svobode. Če pa gledamo z druge strani rešetk, je on, jebiga, še naprej obsojenec v jetniški celici.
V veliki filozofski razpravi o logiki metanja Cigančka iz razreda se zato kot ključno vprašanje ne izpostavlja vprašanje percepcije, ampak neko povsem drugo: namreč, kdo je prdnil?
In nekdo je v resnici prdnil, nekdo je prav grdo prdnil, vsa Unija se duši v smradu, ki grize oči in nos. Nam je seveda lažje obtožiti Cigančka in lažje nam je videti bodečo žico kot ograjo svoje svobode, ves zunanji svet pa kot velikanski zapor, toda gledano z druge strani žice se bomo mi, jebiga, še naprej dušili v smradu.
Torej, gospodje, kdo je prdnil?
