Poznavalci ameriških filmskih nagrad so bili prepričani, da bo veličastni Ennio Morricone dobil zlati globus za komponiranje glasbe filma Podlih osem, v izostanku globusov za film pa bo kljub nominaciji za oskarja ta po njihovih napovedih vnovič zgrešil Quentina Tarantina. Kot strokovno poenoteno mnenje ali razlog, ki si ga lastijo po inerciji tako filmski kritiki kot raja, ki si je film že ogledala, se navaja presežena podobnost s Tarantinovim kultnim filmom Stekli psi. Torej bi sklepali, da je Tarantino kopiral samega sebe. A glej ga, zlomka! Tudi z globusom nagrajena zadnja Morriconejeva Kavbojska simfonija ni ravno stoodstotno sveža.
Stvor v Tarantinovem vesternu
Ni namreč skrivnost, da je veliki komponist za soundtrack zadnjega Tarantinovega filma uporabil nekaj že obstoječih skladb, ki so bile namenjene Johnu Carpenterju za film Stvor iz leta 1980. Pravzaprav je Tarantino s Carpenterjem, malo za šalo, malo pa za res, pritegnil (beri: prepričal) velikega maestra filmskih aviz k prvemu pravemu resnemu sodelovanju. Na njegovo željo in zahtevo, da uporabi eno od glasbenih numer iz filma Stvor, se je Morricone odzval z odpiranjem zaprašenih notnih zvezkov, ki so v kombinaciji s skladateljevo orkestrirano novogradnjo rezultirali v pravem glasbenem celovečercu.
Dobili smo album The Hateful Eight OST s klasičnim Morriconejevim podpisom, ki delno obuja spomine na čas pred več kot štiridesetimi leti, ko je barba Morricone zadnjič komponiral filmsko glasbo za vestern. Danes že zimzeleni standardi iz filmov, kot sta Za dolar več (1965) in Dober, grd, hudoben (1966) Morriconeju niso prinesli glasbenega oskarja. Tega je dobil za življenjsko delo leta 2007, a utegne se zgoditi, da bo na naslednji hollywoodski gala prireditvi prav italijanski komponist tisti, ki bo premešal karte. Kajti…
Poslušamo ga tudi, ko ga ne gledamo
Ennio Morricone se je v svoji dosedanji glasbeni filmografiji redkokdaj srečal z angažmajem na dovršeno filmsko delo. Tarantinov filmski vestern je bil že docela zmontiran, ko se je glasbe lotil Morricone. A nekakšnega zasilnega eksperimentiranja niti ni opaziti, četudi ni ravno mačji kašelj spopasti se z maratonsko dolžino Tarantinovih filmov, še zlasti če vzamemo v zakup spoštljivih 87 let, kolikor jih šteje maestro Morricone.
Dramaturško stopnjujoči se (slavo)lok je zgrajen iz uvodne skladbe L'Ultima Diligenza di Red Rock, ki nas najbolj spomni na Morriconejevo glasbo za film Nedotakljivi (1987) režiserja Briana De Palme. Gre za Morriconejevo prepoznavno antologijsko prepletanje pihalno-godalnih minimalističnih miniatur, ki se po nekajmetrskem ločenem mimohodu združujejo v katarzični klimaks – Narratore Lettarario, Sei Cavalli, L' Inferno Bianco (Synth). Toda tisto, kar mojstra zvočnih filmskih kulis dela maestra, je način, kako poslušalčevo (in ne zgolj gledalčevo) zbranost ohrani na dolgi rok. Tokrat nas Morricone preseneti z dvanajstminutno različico skladbe Neve, ki je še ena v nizu prilog k stari ugotovitvi, da velikega skladatelja poslušamo tudi takrat, ko filmov ne gledamo. Album The Hateful Eight OST ni najboljše delo Ennia Morriconeja, je pa uravnotežen standard v njegovi fascinantni zbirki že ponarodelih klasikov.
