In res se Božji obraz nikoli več ne pokaže, iz filma izgine tisti hip, ko nastopijo ljudje. Ali določneje, živi in mrtvi, lovci na glave in njihovo »blago«, se pravi trupla, ki jih Marguis Warren (Samuel L. Jackson), nekdanji suženj in major v vojski Unije, zdaj lovec na glave, natovori na streho kočije, v kateri že sedi John Ruth (Kurt Russell), prav tako bivši vojak in zdaj lovec na glave, ki svoj ulov, zločinko Daisy Domergue (Jeniffer Jason Leigh), pelje na obešenje; tale Ruth namreč slovi po tem, da ujete zlikovce pripelje žive, ker jih hoče videti viseti, medtem ko Warren raje pripelje njihova trupla, ker za žive ali mrtve tako in tako ni nobene razlike v ceni.
Nekdanja vojaka sta torej po državljanski vojni postala trgovca s smrtjo. In ta prizor sredi širnega belega sveta, namreč tistega zasneženega wyominškega prostranstva, kjer se srečata Warren s svojimi trupli in Ruth z nase priklenjeno zločinko, je natanko to: »prascena« tržne ekonomije in konkurence. Če je z ujetimi zločinci, mrtvimi ali živimi, mogoče zaslužiti, priti do dobička, potem je že mogoče reči, da imajo status tržnega blaga, medtem ko so lovci na glave svobodni podjetniki, ki konkurirajo na trgu zločina. Morda pri Tarantinu ta trg zločina, kot se je razvil po ameriški državljanski vojni, še ni kakšna metafora za »zločinski trg« v današnjem kapitalizmu, zato pa je nesporna neka druga asociacija, namreč ta, ki to sceno svobodnega trga in konkurence retrospektivno naveže na tisto razpelo s trpečim in pod snegom izginjajočim Kristusovim obrazom: z nastopom trga je tudi z bogom konec.
Ko se kočija z živimi in mrtvimi na strehi ustavi pred samotno postojanko, poimenovano »Minniejina trgovina«, se tveganje izgube, imanentno trgovini z zločinom, izkaže za veliko več kot to, kot popolna poguba ali krvava žehta. V tej postojanki, kjer manjkata prav Minnie in njeno osebje, nihče ni to, kar pravi, da je, z izjemo starega Smithersa (Bruce Dern), ki je še vedno v uniformi generala konfederacijske vojske, kot gre v Podlih osem še vedno za ameriški belski rasizem. Za vsakim od preostalih pa se skriva zločinec. Kot se za to Minniejino trgovino skriva prizorišče poboja njene lastnice in njenih ljudi. Poboj so storili zločinci, ki so hoteli osvoboditi Daisy in za katere je razpisana visoka cena, toda niti Ruth, če ne bi že izbljuval vse krvi zaradi zastrupljene kave, jih ne bi poskušal pripeljati živih, da bi jih videl obešene. Warren jih je sicer spremenil v trupla, a zanje ne bo dočakal plačila.
V izvirniku se Podlih osem imenuje Hateful Eight, kar pa nemara nima toliko zveze s številom »sovraštva polnih, odvratnih« (to so sicer res, vendar jih je več) kot pa s tem, kar je zapisano še pred najavno špico, namreč da je to »osmi film Quentina Tarantina«. Če Tarantino šteje dvodelni film Ubila bom Billa za enega, potem to drži, ker Ubila bom Billa II pač ni mogel šteti za polovičen film, da bi dobil fellinijevski naslov Osem in pol. Aluzija pa je očitna: ta njegov »osmi« film je nedvomno prav tako in obenem radikalno drugače avtorski, kot je Fellinijev Osem in pol, in to tudi s »samokritičnim« naslovom v izvirniku.
