Odigrali ste več kot sto različnih vlog v gledališču, filmih in na televiziji. Gledališka publika vas pozna kot karakterno igralko klasičnega in modernega repertoarja. Kaj od tega, kar igrate, ste bolj vi?
»Vse to sem jaz. Prehajanje iz ene vloge v drugo je v naravi poklica, ki zahteva hipno koncentracijo, stoodstotno biti tu in zdaj. Za igralca je pomembno, da redno igra. To pa je naporno. Dopoldne vadiš nekaj, zvečer igraš nekaj drugega, naslednji dan spet nekaj tretjega, a le tako napreduješ.«
Posebne simpatije širšega občinstva osvajate z monokomedijo Bužec on, bušca jaz, zabavno, a hkrati ganljivo zgodba o preprosti Lučani s primorskega podeželja.
»Bušco igram sedemnajst let, imela sem več kot petsto ponovitev, pa jo še vedno rada igram. V vseh teh letih sem z njo ohranjala igralsko kondicijo. Ura in petnajst minut samostojnega nastopa mi je pomagala, da sem lažje zdržala druge vloge. Dobrodošlo je, če ima igralec v svojem repertoarju tudi kaj svojega in neodvisnega. V zadnjem času me tudi vabijo, da imam gledališko-literarne večere, ki so dobro sprejeti, kar me veseli, saj vsebina ni samo zabavna.«
Nekateri so prepričani, da igralci tudi v stvarnem življenju, v odnosih z ljudmi igrajo, da so pravzaprav ves čas v nekih vlogah. Koliko pri vas igralski poklic vpliva na odnose z ljudmi?
»Ljudje, ki niso poklicni igralci, igrajo več kot mi. Pri kolegih takoj vem, kdaj igrajo, ko niso na odru, saj jih dobro poznam in me to opazovanje zabava. Meni se ne da, razen ko so situacije tako težke, da bi jih z resnico še poslabšala. Ko srečam nesrečne ljudi, ki potrebujejo spodbudo, je moj optimizem deloma res zaigran, toda z iskrenim namenom, da bi ohranili upanje.«
Zadnje čase več pišete, a ste za to, da ste se lotili pisanja, potrebovali kar precej časa. Kako to?
»Tako da so moja dela objavljena, pišem nekje od svojega štiridesetega leta. Dolgo sem potrebovala, da sem se zbrala pogum za objavo prvenca Na odru zvečer. Prej nisem imela potrebnega miru in zlasti discipline, preveč obveznosti je bilo. Poleg tega sem imela preveliko strahospoštovanje do pisanja. Še zdaj mislim, da mora biti vse, četudi nekaj malega, napisano tako, da se človek pod svojo misel lahko podpiše, da stoji za tem. Ni kar vse v redu. Moti me, če besedilo ni bralcem jasno, jezikovno lepo in lektorirano. Slovenščina je bogat, butični jezik, ki ga govori malo ljudi, a pomembno se mi zdi, da imamo kaj povedati, da ohranjamo slovenščino na vseh poljih delovanja. Jezik je naša identiteta.«
Ljubezenska poezija pri petdesetih
Posebna prelomnica je bila vaša pesniška zbirka Obleci me v poljub, ki je izšla pred petimi leti in doživela visoko naklado.
»Ni običajno pri petdesetih letih izdati ljubezensko poezijo, a meni se je tako napisalo. Bralec lahko v ljubezenski poeziji najde sebe ne glede na to, v katerem obdobju je in kako gleda na ljubezen, saj je ljubezen nekaj vseobsegajočega, presežnega.
Poezija je zame nevarna stvar, pisana je iz globin, ki jih ne poznam, in me zelo boli, ko jih odkrivam. Zbirka Obleci me v poljub je dolgo nastajala. To težo sem morala odložiti, zato je bilo treba knjigo končati. Odlašala sem tudi zaradi strahu, da ne bo dovolj dobra, da se vrivam v družinsko domeno očeta in brata. Boljša ne morem biti, sem si mislila, lahko pa sem drugačna. Res gre za bolj erotično poezijo. Želela sem, da bi samostojno predstavila svojo zbirko, a so v založbi Miš hoteli prvo predstavitev narediti skupaj z očetovo knjigo Po morju plava kit. Zdelo se mi je, da mi sporočajo, da ne zmorem samostojnega koraka, a v resnici ni bilo tako mišljeno in se je izkazalo, da ima moja knjiga svojo pot, skupna predstavitev pa je bila nekaj zelo dragocenega.«
Z urejanjem očetove pesniške zapuščine ste si naložili veliko breme. Kako ste se spopadli z njim?
»To delo je čustveno zelo težko in mu ni videti konca. Trenutno pišem spremno besedo k pesnitvi Don, ki bo na očetovo željo izšla pri založbi Sanje. Pesnitev o psu Donu ni bila končana, treba jo je bilo dopolniti in urediti. Pesmi za zbirko Angeli, ki je izšla po očetovi smrti, je imel delno že napisane. Večino pa je napisal v bolnišnici, jaz sem jih prepisovala, pomagala urediti zbirko in napisala spremno besedo, končni izbor je 'požegnal' oče sam. Za Kondorjev izbor sem hvaležna dr. Matjažu Kmeclu, lepo sva sodelovala, saj je uvrstil tudi neobjavljene pesmi. Vesela sem bila tudi sodelovanja z Marijanom Dovićem ob postavitvi stalne spominske razstave v očetovi rojstni vasi Šentjurij na Dolenjskem. Z Jolko Milič sodelujem pri zbirki v italijanščini, napisala sem spremno besedo.
Za zbirko Domu in rodu, ki je nedavno izšla pri Cankarjevi založbi, je oče pred smrtjo določil naslov in izbral dva cikla, a znašla sem se pred goro pesmi iz zadnjih let, našla sem eno iz leta 1952, prigodnice, različne variante že objavljenih, veliko nedokončanih… Skrbelo me je, da bi kaj izgubila, narobe prepisala, uvrstila kakšno, ki ni dobra, a s pomočjo urednice Ane Ugrinović in Petra Kolška se je vse dobro izšlo, svoj pogled na očetovo življenje in delo sem opisala v uvodni besedi.
Precej literarnih večerov sem imela že za Angele, čaka me nekaj predstavitev novejših del. Sodelujem z Društvom slovensko-ruskega prijateljstva, ker je oče kot prevajalec zaslužen za širjenje ruske kulture pri nas. Precej dela je, a to čutim kot dolžnost in odgovornost do naše kulture, jezika, do ljudi.«
Vaše korenine so dolenjsko-primorske, tudi pri pesniku Pavčku, ki je po rojstvu Dolenjec, je ta primorski del igral pomembno vlogo.
»Petdeset let sta z mamo poleg Ljubljane živela tudi na Primorskem. Žalostinke za poletjem, ki so v zbirki Domu in rodu, so izjemne. Vsak dan je hodil na Sečoveljske soline in z njimi živel, pa s trto in z oljko. To je bil njegov dom. Njegova navezanost na zemljo ni le pesniška prispodoba, temveč je resnična, rad je delal na zemlji.«
Ne prepričajo me modne muhe
Vrniva se k vašemu umetniškemu ustvarjanju. So današnje razmere naklonjene umetnosti in umetnikom?
»So in niso. Odvisno od zornega kota. Če gledamo z vidika navdiha, so razmere dobre, ker je čas krut in umetnosti lahko da tehtno vsebino. Iz praznega lagodja se kljub fantaziji navadno ne rodi velika umetnina. Živimo v krizi, v svetu so razmere grozeče, pri nas ljudje živijo v socialni in osebni stiski, obdani smo z žico, ki reže zaupanje med ljudmi, postajamo preplašeni in nestrpni… Vse to je zelo slabo! A sočuten umetnik lahko s svojim delom oporeka tej grdoti in kaže s svojo umetniško držo na lepoto humanizma. Toda da bi se lahko izrazil, da bi njegovo delo našlo pot do ljudi in šlo še v svet, to pa je druga plat, ki ni navdihujoča. Tu so razmere slabe. Nejasne, prepuščene inerciji, mlačnosti, nezainteresiranosti. Zlasti države, ki ne ve, kaj bi z umetnostjo. Umetnost ni zgolj tržno blago, v kar nas silijo zdajšnji trendi in zahtevajo, da delamo preplitvo, prehitro, zgolj všečno. Umetnost mora tvegati, iskati. Če najde pravo obliko in vsebino, se potrdi, da je umetnost temelj, na katerem stojita narod in posameznik, tedaj umetnost deluje kot vezivno tkivo, ki plemeniti in povezuje ljudi.
Ne prepričajo me modne muhe lepo zapakiranih kulturnih izdelkov brez vsebine, niti nedodelani eksperimenti, pa čeprav se prvi dobro tržijo, drugi pa mislijo, da so provokativni. Žal so danes bolj v ospredju narcisoidne osebe kot pa umetniška dela. Vsega se ne da meriti samo s trenutnimi smernicami in popularnostjo. So dela, ki so namenjena ozkemu krogu, a zato niso manjvredna, naloga kritike je, da ovrednoti umetniško delo, medijev pa, da to objavijo. Žal se splošna raven kulture niža, krepita se slab okus in površinskost – vse je samo informacija in raste neumnost.
Po drugi strani pa zaznavam, da želi publika videti globino človeka v nepotvorjenem življenju, trpljenju, borbi, iskanju, komičnih situacijah. Ljudje iščejo identifikacijo, zgodbo, čustva, odnose, stališče. To mi vliva upanje.«
Bi bili kulturna ministrica?
»Ne. Politika me zanima, a zanjo nisem primerna, sem čustveno mehka in otročja. No, sicer pa poslanstvo kulturnega ministrstva smatram kot branik, ki bi moral ljudi zavarovati pred pogoltnim neoliberalizmom in radikalno ustoličiti humanistične vrednote kot temeljne v sodobni družbi.«
