njegova zadnja pesem
Angel za srce
Povsod, tu in zdaj in vekomaj ljudje
govore - srce, srce me boli, ah to srce!
Nihče ga ne vidi, nihče ga ne otipa, pa vsi
v en glas govore: srce me je izdalo.
Samo še malo pa bo opešalo, samo še malo
in bo obstalo. To srce in v njem tisoče zgodb
in tisoč prigod, to srce tisočkrat
prebodeno s strelico božjo,
a božje je obstalo in spet nadaljevalo svoj križev pot.
Moje srce molči, stoji, šibko, brez moči, kar tako
v nekakšnem odvečnem kotu. Oj, srce, kje so tvoje
najlepše zgodbe, tvoje pripovedi, tvoj živopis?
Nič in ničesar ni. Vse je šlo, odšlo za srcem in kliče za njim:
Srce ti moje rojeno, kje si, kaj bi še rado?
Nič. Vse je končano. Vse do amena pokopano. Stare
zgodbe se ne obnovijo več, novih ni, stare zgodbe so
bile v ponos in v slavo pripovedovalcu, vse drugo
ni bilo nič. Opešana mišica. Razširjeno srce.
Tako poceni gre to, po nekaj letih, po malem oddihu
in ni ga več remonta in ne možnosti, ustaviti se in ponovno
začeti skraja, ponosno, glasno, močno, tako kot se mladcu spodobi.
Ne gre. Nič več ne gre. Samo razširjena opešana srčna mišica
in vsega konec. Rekel bi Amen, pa nočem. Še hočem živeti,
še hočem biti, se veseliti bivanja, malih zgodb vsakdanjosti,
novih zgodbic od tu in tam in potem reči:
Izpil sem te do konca, srce moje ljubo.
Zdaj pa je že tako, da pesniki likvidirajo srce-
nobenega srca več v nobenem verzu, nobene romantike, jaz pa hočem
še in še novo srce za nove podvige, za nove brige, za nove verige
zvezane okrog tega ali onega dekleta in biti mali sladki suženj.
(zbirka Angeli, izšla bo pri MK Založba, 2012)
Šentjurje
To je moja najlepša vas.
Vas med sedmimi griči.
Tam ima zemlja obraz,
ki na nebesa liči.
Tam se je bog do tal
v radodarnosti sklonil
in lepoto razdal
za prijazen bogloni.
Tam mi je segla dlan,
drhteča v ljubezni,
v sinji cvetoči lan
po kitico pesmi.
Tam mi trte ženo,
tam mi pojejo ptiči
in troštajo me mrliči,
da z njimi mi bo lepo.
Tam med sedmimi griči
je bil v vasi moj dom.
Tam se mi vse uresniči,
kadar umrl bom.