Ciril Zlobec, znan predvsem po svojem pesniškem, a tudi prevajalskem in uredniškem delu, bo čez natanko mesec dni praznoval častitljivi jubilej – napolnil bo namreč 90 let. Od izdaje zbirke Pesmi štirih, kjer so njegove pesmi prvič zbrane izšle ob Kovičevih, Menartovih in Pavčkovih, je minilo že več kot šestdeset let, še petnajst let več pa od njegove prve ljubezenske pesmi, ki jo je napisal pri rosnih trinajstih.
Menda se je ta poet z močno avtobiografsko zaznamovanim opusom že takrat predestiniral za ljubezensko liriko, ki ni zgolj osrednja tema njegove poezije, temveč tudi rdeča nit antologije Ljubezen – čudež duše in telesa, ki je pravkar v jubilejni izdaji izšla pri Mladinski knjigi. V avtorski izbor je Zlobec nabral pesmi, ki zajemajo ljubezen v vseh segmentih: od mladostnega zanosa, zakonske erotike in očetovske žalosti do dvoma kot pozitivne spodbude. »Ta zbirka je moja duševna avtobiografija. Je pripoved o nihanju med utopijo in realnostjo, o nemogočih željah in poznavanju lastnih omejitev,« svojo ljubezensko predanost svetu opiše pesnik.
A Zlobec očarljivo opozarja, da to ni zgolj njegova knjiga. »Slikarka Metka Krašovec je z akvareli prispevala celo večji delež kot jaz. Če moja poezija nekoga morda ne zanima podrobno, lahko sporočilo zbirke zelo dobro dojame iz ilustracij,« dodaja. Krašovčeva je bila nad spontanim zlitjem Zlobčeve poezije in svojih ilustracij navdušena: »Vesela sem tudi odločitve likovnega urednika Pavleta Učakarja, da je ohranil ritem in belino slik in jih tako skrbno umestil med pesmi.«
Za spremno besedo s pomenljivim naslovom Očetje in sinovi je poskrbel Ivo Svetina, ki je Zlobčevo poezijo v preteklosti že naklonjeno interpretiral: »Kot očetje iščejo nadomestne sinove, tudi sinovi vedno iščemo nadomestne očete. Jaz sem ga v Cirilu Zlobcu našel tako zaradi poezije kot zaradi neuklonljive človeške drže,« sklene Svetina.
