Radovednež v meni pa se vedno znova vpraša, kako si ta spomenik razlagajo tujci. Napis na klopci vam namreč zaupa le pesnikovo ime, letnici rojstva in smrti, vse ostalo je prepuščeno vaši domišljiji (če si seveda pustimo domišljati, da romantični, izumirajoči ljubitelji rahlo odročnih spomenikov ne dopolnjujejo domišljije s pametnimi telefoni). A tako je morda edino prav, si mislim, da neobremenjeni z vedenjem le slutite žalostno življenjsko zgodbo Edvarda Kocbeka, kakor vam jo podaja Boštjan Drinovec.
Nekoč nisem maral nepojasnjenosti, hotel sem vedeti in ne le slutiti, tudi danes je največkrat tako, a včasih odkrijem čar prav v nevedenju, v slutnji smisla, v brezkončnem preizpraševanju možnih pomenov. In ko sem proti koncu starega leta ob zadnjem obisku opazil, da je nekdo spletel šal in kapo za malega Edvarda in mu ju nataknil na glavo, mi je ta ljubek prizor napolnil glavo z vprašanji. In slutnjami.
Je hotel nekdo malega Edvarda zaščititi pred mrazom? Je hotel, da bi bil videti še prisrčnejši?
Vračal sem se domov in razmišljal o tem, zakaj se je nekdo tako zelo pomujal, da je v šal in kapo odel bronasto glavico kipa. Nam je hotel s tem v teh mrzlih dneh kaj sporočiti? Bi moral to razumeti ali je dovolj, če se nasmehnem tej hudomušnosti in odidem svojo pot?
Vem, da bi marsikdo ob tem pomislili na norost. Simpatično, neškodljivo, a vseeno norost. Ker norost je pred mrazom ščititi bronaste kipe, nam nekaj v nas prišepetava, še posebej v času, ko bi topla pokrivala, še bolj pa trenutek pozornosti potrebovalo tisoče premraženih in pozabljenih ljudskih duš. Norost je oblačiti spomenike v času, ko se morda začenja tretja svetovna vojna in nam grozi, da bomo sami sebe z bombami zasuli, pojedli ali se preprosto izgnali od tod.
Misel o norosti mi je blizu, le da se meni zdi norost, ki spomenike oblači, povsem enaka tisti, ki jih izdeluje in postavlja in ki spomenike obiskuje, ob njih za trenutek postoji in se zamišlja nad usodo v bronu ovekovečenih ljudi ter se spomni še katere izmed njihovih pesmi.
Ker je tudi pisanje pesmi le norost. Sploh v teh nepismenih časih, ki spomenike razstreljujejo, pesnike pa obglavljajo. In branje pesmi je norost. Norost, ki iz nas ustvarja ljudi. Kaj več še lahko storimo v teh nečloveških časih, kot da poskušamo ostati ljudje, se sprašujem, ko grem iz Tivolija proti domu in se ustavim pred Brdarjevim drevesom na zelenici pred Moderno galerijo. A ni norost, da ob vseh tivolskih drevesih jaz zrem v bronasto deblo?
Kapa in šal za Edvarda Kocbeka sta zato zame sled človeka, ena najlepših, kar sem jih videl to zimo. Le kdor je dovolj nor, zmore biti dovolj človek, pomislim. Le norec se požvižga na to, kaj si drugi mislijo o oblačenju bronastih glav, pisanju pesmi ali bronastih drevesih, le norec stopa v dialoge z negovorečimi v sebi. Norec, ki je odel malega Edvarda, je namreč spregovoril s Kocbekom v sebi, ne meneč se za nerazumevanje širnega občinstva.
Ganljiv je moral biti prizor njunega srečanja, ganljiv neslišni šepet živega človeka velikemu mrtvemu pesniku. Šepet je to, zaradi katerega postavljamo spomenike, pomislim, šepet, ki velike pesnike ohranja pri življenju.
Pa ne samo njih. V meni sta šal in kapa na glavi malega Edvarda oživela pred božič preminulo Lenčo Ferenčak, pesnico in igralko, prijateljico, ki je bila od ravno takšne nepogrešljive norosti stkana. Oživela sta izgubljen spomin na kosilo, med katerim je Lenča obnavljala tragično zgodbo romana izraelskega pisatelja Davida Grossmana in v nekem trenutku pretresena zajokala.
Norost je jokati zaradi zgodb iz tujih knjig, če pa so zunaj, na naših cestah še mnogo hujše zgodbe, bi rekli oni, ki ne razumejo, da ni nič bolj človeškega od norosti, s katero zmoremo začutiti bolečino izza mrtvih črk na papirju. Ali izza mrtvega brona v parku.
Norost je, da zmoremo za navideznim mrtvilom uzreti in začutiti človeka, spregovoriti z njim, zajokati ob njegovi bolečini. Ali mu splesti šal in kapo, da potem nekdo v tem šalu in kapi spet začuti človeka. Norost je to, ki živi naše mrtve, norost, ki jim preprečuje, da bi zares odšli.
Zaradi nje Lenča še vedno hrani tivolske veverice, Edvard pa nedaleč stran snuje novo pesem.
