Zapleti z javnim razgaljanjem goljufov in packov med peki, gostinci, mesarji in zdaj še čebelarji kažejo, da bi morala biti institucija, ki nadzoruje varnost živil, samostojna in popolnoma neodvisna od politike, predvsem od kmetijskega ministra, v čigar pristojnosti so tudi kmetje in živilska industrija. »Z vidika prehranske varnosti in zdravstvene zaščite prebivalstva je tveganje veliko,« je že pred štirimi leti, še pred ustanovitvijo uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, v svojem revizijskem poročilu opozorilo računsko sodišče.
Prekrivanje interesov
Revizijo je opravilo po delnem prenosu nadzora nad varnostjo hrane z zdravstvenega na kmetijsko ministrstvo, ki se je zgodil leta 2010, posledic skoraj popolnega prenosa v začetku leta 2013 (zdravstvo je obdržalo le še nadzor nad otroško hrano ter hrano v šolah, vrtcih in bolnišnicah) računsko sodišče še ni preverjalo, vrhovni državni revizor Miroslav Kranjc pa je v zvezi s tem dejal: »Slabo je, da je šel ves nadzor nad varnostjo hrane na kmetijstvo. Interes zdravstva je namreč javno zdravje, medtem ko ima kmetijstvo tudi ekonomske interese, zato gre za prekrivanje interesov. Afera s čebelarji in medom je le manifestacija tega.«
Revizorji računskega sodišča so neskladje interesov videli predvsem v tem, da gre v primeru kmetijskega ministrstva za samokontrolo nad vnašanjem pesticidov in drugih strupov v hrano, saj ministrstvo predpisuje dovoljene količine pesticidov, ki jih v kmetijstvu uporabljajo za zaščito rastlin; hkrati tudi določa, na kakšen način se bo izvajal nadzor nad živili (način vzorčenja, določanje števila in mesta odvzetih vzorcev, določanje vrste škodljivih snovi, ki se nadzirajo v hrani). »S tem nastajajo možnosti zlorabe takega položaja in skrivanje težav, saj so lahko interesi pridelovalcev hrane nezdružljivi z interesi njihovih uporabnikov. Obstaja veliko tveganje, da se zdravstveni nadzor nad živili ne izvaja niti v zadostnem obsegu niti na podlagi ugotavljanja največjih tveganj za zdravje ljudi in živali, na primer glede prisotnosti najnevarnejših pesticidov in njihovih kombinacij v hrani,« je konec leta 2011 med drugim opozorilo računsko sodišče.
Potrošnik je zbegan
Afera z medom je potrdila, da so bila svarila revizorjev utemeljena, saj je potrošnik glede varnosti medu zdaj povsem zbegan. Komu naj verjame? Prvemu varuhu hrane v državi Janezu Posediju, ki na podlagi zgolj dvajsetih analiziranih vzorcev trdi, da je ves med, pridelan v Sloveniji, varen kljub množični uporabi neregistriranih zdravil za čebele? Naj verjame vodji centra za zastrupitve v ljubljanskem kliničnem centru Miranu Brvarju, ki meni, da bi bilo treba med in druge proizvode, v katerih so odkrili ostanke kemikalij (četudi pod dovoljeno vrednostjo), umakniti iz prometa, ker ogrožajo zdravje ljudi? Ali naj verjame dekanu veterinarske fakultete Andreju Kirbišu, ki poudarja, da je strokovno ustrezno mnenje o varnosti medu mogoče dati le na podlagi temeljite analize, ki bo vključevala več kot le dvajset vzorcev medu slovenskih čebelarjev?
Če bi bila uprava za varno hrano samostojna, od politike neodvisna institucija, ne bi za javno objavo poročila o svojih nadzorih živil in imen morebitnih grešnikov vsakič čakala na blagoslov kmetijskega ministra. Če bi bila neodvisna, bi novinarsko konferenco o aferi z medom sklicala sama, namesto da je njen sklic in izbiro sodelujočih prepustila službi ministrstva za odnose z javnostmi.
Enotne organiziranosti v EU ni
Dr. Peter Raspor, strokovnjak za varno hrano, je še pred ustanovitvijo uprave za varno hrano in njeno umestitvijo pod kmetijsko ministrstvo poudaril: »Če želimo res imeti objektivnost, potem uprave za varno hrano ne moremo poriniti pod streho enega ključnih igralcev, ki pomembno oblikuje prostor živilsko-prehranske oskrbovalne verige.« Tudi računsko sodišče je takrat opozorilo, da Slovenija s tem, ko sta prehranska politika in nadzor nad hrano združena, ne spoštuje pravila, vzpostavljenega v evropskem sistemu za varnost živil, kjer se ocene tveganja za varnost živil izvajajo neodvisno od obvladovanja tveganj. Tega pravila ne spoštujejo mnoge evropske države, denimo Belgija, Češka, Irska, Luksemburg...
V sedmih državah članicah (Danska, Estonija, Finska, Grčija, Madžarska, Nemčija, Nizozemska) institucije za varnost hrane sodijo samo pod okrilje ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, v treh državah (Avstrija, Francija, Luksemburg) pod okrilje več ministrstev, v osmih državah članicah je agencija za varnost hrane pod okriljem ministrstva za zdravje ali drugega ministrstva (Belgija, Portugalska, Španija) ali pa je samostojna (Irska, Litva, Nizozemska, Romunija, Švedska, Velika Britanija). Pod kmetijsko ministrstvo naj bi varna hrana sodila v državah, ki so sposobne dokazati, da obvladujejo omenjeno navzkrižje interesov. Slovenija je, kot kaže praksa, pri dokazih bolj šibka.
